Eno od pogostih vprašanj, ki si jih zastavljajo visokošolski učitelji, delodajalci in drugi deležniki, je, koliko se študenti v času, ki ga preživijo na univerzi ali visokošolski ustanovi, sploh naučijo. Jasnega odgovora na razmeroma preprosto vprašanje ni, vendar so mnogi prepričani, in raziskave potrjujejo, da se današnjih študenti učijo in naučijo manj, kot so se v preteklosti učili in naučili njihovi vrstniki.

V visokošolskem izobraževanju že dolgo vemo, da ima sodelovanje in skupno delo pozitiven vpliv na učenje študentov in njihovo študijsko uspešnost, kar pa ne velja za preverjanje znanja, ki naj bi bilo po splošnem prepričanju individualno početje, brez priložnosti za interakcijo. Razlog se zdi prepričljiv: z omogočanjem sodelovanja pri reševanju testa bodo študenti, ki niso pripravljeni, imeli neupravičeno korist od znanja študentov, ki so.

Pojem dobre ali najboljše prakse – izraza se pogosto pojavljata kot sopomenki – se na prvi pogled zdi privlačen. Če obstaja nek dober ali najboljši način, kako nekaj dosežeš, potem je razumljivo, da hočeš o tem vedeti več. Težava je v tem, da se zelo poredko zgodi, da obstaja za neko situacijo le en dober ali najboljši pristop ali način ravnanja.