Kot je splošno znano, je cilj vsakega izobraževanja doseči pri študentih visokokakovostno znanje in zmožnosti, dva pomembna kazalnika tega doseganja pa sta utrditev novih informacij v spominu in njihova uporaba v različnih kontekstih in situacijah. Klasična oblika poučevanja za dosego tega cilja so demonstracije, kjer gre v osnovi za to, da če želi učitelj študentom pomagati pri razumevanju določenega pojma ali ideje in kako se ta udejanja v praksi, ali jih naučiti nek postopek ali veščino, potem ta pojem/idejo, postopek ali veščino pokaže oz. izvede (demonstrira), študenti pa ga pri tem opazujejo.

Vajeništvo je star koncept; učenje veščin, npr. kako zakuriti ogenj, pridelovati hrano ali zgraditi bivališče, je staro toliko kot človeštvo. V novejši zgodovini se vajeništvo povezuje predvsem s poklicnim izobraževanjem na srednji stopnji, v zadnjih desetletjih pa tudi z visokošolskim izobraževanjem kot t. i. visokošolsko vajeništvo. Seveda pa obstaja med obema vrstama vajeništva bistvena razlika.

V visokošolskem izobraževanju je precej razširjeno prepričanje, da je najučinkovitejši pristop k poučevanju znanstvenih (težavnih, kompleksnih idr.) pojmov ta, da učitelj pojem razloži na kar najbolj jasen in študentom razumljiv način ter svojo razlago popestri z nazornim slikovnim gradivom, primeri, kakšno anekdoto, kančkom humorja idr. S pristopom so, kot se zdi, zadovoljni vsi…