Visokošolsko predavanje kot ‘TED’ govor

Uspešen govor je majhen čudež – po njem ljudje vidijo svet drugače. ―  Chris Anderson

Ena od ključnih značilnosti, ki jih študenti pripisujejo dobrim visokošolskim učiteljem, je način, kako predavajo oz. razlagajo snov; za dobrega predavatelja namreč po splošnem prepričanju velja ta, ki je zanimiv, atraktiven, dinamičen in navdušujoč govorec. O tem, kaj to pomeni, se lahko veliko naučimo iz t. i. TED govorov (ang. TED talks)

TED (ang. Technology, Entertainment, Design) je nestrankarska in neprofitna organizacija, ki se posveča širjenju idej, običajno v obliki kratkih in močnih govorov (https://www.ted.com/), ki slovijo kot primer učinkovitih govorov na teme s področja izobraževanja, ekonomije in poslovanja, znanosti in tehnologije idr., ki postajajo merilo za merjenje uspešnosti govorcev, tudi visokošolskih učiteljev. Vendar pa se TED govori zelo razlikujejo od akademskih predavanj, saj gre za enkratne in kratke dogodke visokega profila, namenjene navdušenemu občinstvu, ki je tam po svoji volji, govorec pa se na svoj govor pripravlja ob pomoči izkušenih strokovnjakov. Spodaj je nekaj osnovnih načel, po katerih so oblikovani  TED govori.

  • Trajanje je omejeno na 18 minut, tj. čas, ko lahko možgani ohranjajo koncentracijo.
  • Pripovedovanje zgodb in vzbujanje čustev sta sredstvi za dosega večjega cilja, ki je v učinkovitem sporočanju svojih idej.
  • Predstavitev mora biti preprosta in vizualno bogata.
  • Vsak diapozitiv naj podpira le eno idejo.

Ključne značilnosti dobrega TED govora so uporaba neverbalne komunikacije (govorica telesa), kretnje rok (čim več, tem bolje, spreminjanje tona, glasnosti in višine glasu, nasmešek (naredi govorca pametnejšega) ter to, »da narediš vtis« (pomen prvih 7 sekund).

V 30-letni zgodovini TED govorov (podatek je iz Wikipedije) je imel največ spletnih ogledov (32 milijonov) 18-minutni govor z naslovom Do Schools Kill Creativity? (Ali šole ubijajo ustvarjalnost?), ki je govorca (Sir Ken Robinson) izstrelilo med svetovne govorniške zvezde. Osnovna ideja in rdeča nit govora je bila, kako izobraževalni sistem zavira ustvarjalnost. Predavateljev govor že od samega začetka spremlja smeh, kot je razvidno iz spodnjih transkriptov uvodnega dela govora, ko govorec po nekaj uvodnih stavkih o temi njegovega govora nadaljuje:

Če ste na slavnostni večerji in rečete, da delate v šolstvu – roko na srce, na slavnostnih večerjah niste pogosto. [Smeh.] Če delate v šolstvu, vas ni med povabljenci. [Smeh.] In vas, čudno, nikoli ne povabijo še enkrat. To se mi zdi nenavadno. Če pa vas, in rečete nekomu, saj veste, rečejo »S čim se ukvarjate?« in rečete, da delate v šolstvu, lahko vidite, kako so zardeli. So kot, saj veste, »Mojbog, zakaj ravno jaz?« [Smeh.] »In to na edini večer v tednu, ko sem kje zunaj.« [Smeh.] (…)

Po tem uvodnem ‘mehčanju’ občinstva, govorec preide k temi svojega govora, jo začne z ‘udarno’ trditvijo.

Govoril bom torej o predavanju in govoril bom o ustvarjalnosti. Trdim, da je ustvarjalnost danes v izobraževanju prav tako pomembna kot pismenost, in bi ji morali priznati enak status. [Ploskanje.] Hvala. [Ploskanje.] No, to je bilo to. Hvala lepa. [Smeh.] Hm, še 15 minut. [Smeh.] Dobro, rodil sem se… ne. [Smeh.]

Udarnemu začetku (izhodiščna trditev) in kratkemu komičnemu vložku sledi – ne argumentacija, kot bi človek pričakoval od uglednega strokovnjaka, temveč – zgodba.

Pred kratkim sem slišal čudovito zgodbo – rad jo pripovedujem – o majhni deklici, ki je bila pri uri risanja. Šest let je bila stara, sedela je v zadnji klopi in risala in kot je rekla učiteljica, je ta deklica komaj kdaj pokazala pozornost, na tej uri risanja pa jo je. Učiteljica je bila navdušena. Stopila je do nje in rekla: »Kaj rišeš?« In deklica je rekla: »Rišem Boga.« In učiteljica je rekla: »Ampak nihče ne ve, kako Bog izgleda.« In deklica je rekla: »Samo še malo, pa bodo.« [Smeh.]

Mimogrede, zgodbo o ‘risanju boga’, ki jo je v svojem govoru uporabil Ken Robinson, sem avtor tega prispevka že vsaj desetletje pred njegovim znamenitim TED govorom uporabljal pri poučevanju bodočih tujejezikovnih učiteljev (Didaktika angleščine) s podobnim namenom, tj. za ponazoritev pojma ustvarjalnosti. Bolj po slučaju sem jo, tako kot najbrž Ken Robinson, našel na spletu.

Iz zasnove in izvedbe TED govorov lahko izluščimo načela, ki bi lahko prispevala k večji učinkovitosti predavanj, ta pa so: ideja, rdeča nit, povezava, zgodba in struktura. Še zlasti zgodba je element predavanja, ki bistveno prispeva k pozornosti študentov med poslušanjem, krepi pomen in težo povedanega (podatek, ideja, pojem, koncept, teorijo idr.), spodbuja domišljijo in ustvarjalnost ter, nenazadnje, pomaga pri učvrstitvi vsebine v dolgoročnem spominu. V nadaljevanju je sedem tehnik pripovedovanja zgodb, ki jih, kot piše Chibana (2015), uporabljajo najbolj navdušujoči TED govorci, in sicer:

  • Pritegni svoje občinstvo v zgodbo. Nekaj izbranih ključnih besed, ki jih spremljajo grafično učinkovite slike, bo pri poslušalcih ustvarilo miselno sliko teme, vprašanja ali problema, ki je predmet predavanja oz. predstavitve. Poslušalci bodo »zares« videli, slišali, čutili ipd. čutne stimulanse v pripovedovani zgodbi.
  • Povej osebno zgodbo, po možnosti takšno z zapletom.
  • Ustvari suspenz. Poskrbi, da se bodo poslušalci med poslušanjem zgodbe spraševali »In kaj se bo zgodilo potem?«. Na primer, začni po kronološkem vrstnem redu in pripelji do vrha. Ali pa začni »sredi akcije«, in zatem razloži, kako je do tega prišlo. Ali pa začni s pripovedovanjem predvidljive zgodbe in zatem preseneti občinstvo z nepričakovanim obratom v dogajanju.
  • Oživi svoje junake, npr. skozi dodajanje podrobnosti o njihovem življenju in značilnostih.
  • Ne pripoveduj, ampak pokaži. »Naslikaj« dogodke, po možnosti skozi dialoge, in ne zgolj pripovedovanje.
  • Pripelji zgodbo do vrhunca (nekaj, kar si bodo za vselej zapomnili), npr. skozi dramatizacijo, provokativne slike ali šokantno statistiko. To tehniko je uporabil Bill Gates v svojem TED govoru, ko je utemeljeval potrebo po povečanju vlaganj v izkoreninjanje malarije. Potem, ko je pokazal statistične podatke, da bi opozoril na resnost problema, je pred presenečenim občinstvom odprl kozarec poln komarjev rekoč: »Ne vidim razloga, zakaj bi bili tega izkustva deležni samo revni ljudje.«
  • Končaj s pozitivnim zaključkom, npr. »iskrico«, učinkovitim citatom, modrostjo ali nasvetom.

TED govori pa niso brez kritik. Za Rifkina (b. d.), so TED govori prvovrstni primer tega, čemur avtor pravi »učenje pornografije«. Kot piše, Rifkin, »podobno kot gledanje prehrambene pornografije ali gledanje klasične pornografije, dejansko ti tega ne počneš« in nadaljuje: »Zgodbe v TED govorih so oblikovane, da pritegnejo tvoja čustva – kar zapre tvoje logično sklepanje in kritično razmišljanje«. Podobno je kritična Huckabee (b. d.), ki v TED govorih pogreša ‘konflikt’.

TED govori ti dajo mineštro vse-kar-lahko-poješ ‘inovativnih konceptov’, vsa čudesa, ki jim lahko izrekaš hvalo. Na koncu predstavitve dvorana izbruhne v ploskanje; mnogi v solzah, vsi na nogah, prevzeti od kolektivnega, um parajočega orgazma, ki ne pušča nikogar v predstavitveni dvorani nedotaknjenega. Tema ni pomembna – poslušajo jo z religiozno gorečnostjo. Konec koncev gre za TED govor. Mora biti tehten.

Za avtorico je osnovna napaka ta, da je inovacija le manjši del napredka, ki nekaj pomeni.

Lahkomiseln, nepreverjen napredek je nevaren. Znanstven, družben in tehnološki napredek zahteva predstavitev tako s strani zagovornikov kot nasprotnikov. Inteligentno, izobraženo odločanje zahteva celostni pristop: Zares razsvetljeni ljudje iščejo argumente tako za kot proti čemurkoli.

Ne glede na vse kritike se glede na popularnost uporabe PowerPointa in vse bolj razširjeno uporabo sodobne tehnologije pri poučevanju zdi vključevanje načel TED govorov koristno za predavanje kot obliko izobraževanja. Če se predpisani 18-minutni časovni okvir TED govora zdi komu prekratek, se velja spomniti, da tudi izvedba danes malodane zapovedanega interaktivnega predavanja najpogosteje poteka na način oz. v obliki več krajših (do 20 minut) segmentov predavateljevega govora (mini predavanj), ki jim sledijo aktivnosti, namenjene razmišljanju (refleksiji) in odzivanju študentov na to, kar je bilo povedano. Visokošolsko predavanje v obsegu ene ali največ dveh šolskih ur (vse, kar je več, je z vidika učenja študentov brez vsake koristi) se tako zdi smiselno razdeliti na pribl. 20-minutne sklope ter vanj vključevati elemente, značilne za TED govore, to pa so, poleg že zgoraj omenjenih (ideja, rdeča nit, povezava, zgodba in struktura) elementi učiteljeve prezence, kot so očesni stik, nasmešek, glas, kretnje rok in govorica telesa. In, nenazadnje, v učinkovito predavanje sodi tudi smeh, kajti, kot je rekel Sir Ken Robinson, »če se smejejo, poslušajo«.

Viri:
Chibana, N. (2015). 7 Storytelling Techniques Used by the Most Inspiring TED Presenters [blog]. http://blog.visme.co/7-storytelling-techniques-used-by-the-most-inspiring-ted-presenters/
Huckabee, M. J. (b. d.). Conflict is Crucial: Why TED Talks Suck [blog]. https://mjhuckabee.com/blog/2019/1/12/why-ted-talks-suck
Rifkin, N. (b.d.). Why TED Talks Suck [blog]. https://naterifkin.com/2017/11/11/ted-talks-suck/
Robinson, K. (2016). Do Schools kill Creativity? https://www.ted.com/talks/sir_ken_robinson_do_schools_kill_creativity

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Vsi prispevki