Visokošolsko poučevanje in ‘slepa pega ekspertov’

Nekaj vedeti in nekaj poučevati sta dva različna nekaj. — Kevin Tomlinson

Verjetno ni visokošolskega učitelja, ki si ne bi želel, da bodo študenti, potem ko bodo zapustili visokošolsko ustanovo, razmišljali kot ekonomisti, pravniki, zdravniki, inženirji itn., skratka, kot eksperti. Pot od študenta-novinca do eksperta je seveda mnogo daljša, kot traja študijski program, vendar je za razvijanje ekspertnosti na izbranem področju študija ključnega pomena način, na katerega visokošolski učitelj-ekspert posreduje študentom svoje ekspertno znanje.

Iz spoznanj znanosti učenja danes tudi ‘znanstveno’ vemo, da je učenje proces ustvarjanja povezav (v nevronskih omrežjih v možganih) med novimi informacijami, koncepti, idejami idr. in tem, kar študent (učeči se) o tem že ve. Za študente na začetku študija je problem v tem, da o predmetu in disciplini, ki daje predmetu okvir, ne vedo veliko in zato ‘vidijo’ nove informacije kot bolj ali manj slučajnostno razporejene podatkovne enote. Za razliko od študentov pa eksperti svoje znanje na področju predmeta oz. discipline organizirajo v pomenske vzorce oz. velike pojmovne ‘kose’, kar jim omogoča lahek dostop do tega znanja in njegovo takojšnjo uporabo. Eksperti, na primer, vidijo povezave med dvema konceptoma ali idejama, ki jih študenti ne morejo, vidijo problem na več različnih načinov, vedo, katera vprašanja je potrebno zastaviti, da bi lahko pristopili k reševanju problema, ali pa »skočijo« od problema naravnost k rešitvi, ker je neposredna povezava med obema že v njihovih miselnih shemah. Obsežna praksa na področju discipline ekspertom tudi omogoča, da lahko specifične informacije povezujejo s splošnejšimi načeli in strukturami, zaradi česar svoje znanje z lahkoto prenašajo v kontekste, v katerih se ta načela in strukture uporabljajo.

Vse to pa še ne pomeni, da nekdo, ki je ekspert v svoji disciplini, zna tudi poučevati. Slaba stran ekspertnosti je namreč v tem, da učitelji, eksperti na področjih svojih disciplin, pri načrtovanju poučevanja izhajajo iz načel, struktur, metod idr., na katerih so zgrajene njihove znanstvene discipline, ne pa, kot bi morali, iz učnih potreb študentov ter doseženega stanja v njihovem konceptualnem razvoju (Nathan in Petrosino, 2002, str. 3). Svojega poučevanja pogosto ne znajo poenostaviti na način, da bi jih študenti lahko razumeli. Pri svoji razlagi pogosto in ne da bi se tega zavedali ubirajo bližnjice in preskakujejo posamezne korake, zaradi česar jim študenti težko sledijo. Zaradi učinkovitosti, s katero lahko opravljajo kompleksne naloge, eksperti pogosto podcenjujejo čas, ki ga potrebujejo študenti, da bi se lahko naučili in izvajali te iste naloge. Pa tudi dejstvo, da učitelji-eksperti hitro prepoznajo relevantnost znanj oz. veščin v različnih kontekstih, je pogosto vzrok, da precenjujejo zmožnost študentov, da bi naredili isto. Posledica vsega naštetega je, da študenti pogosto ne vedo, kaj naj bi naredili, učitelji pa ne vedo, zakaj študenti kljub ‘jasni’ razlagi še vedno ne razumejo. Ta nezmožnost oz. ‘slepota’ učiteljev za učne potrebe študentov je v literaturi znana pod imenom ‘slepa pega expertov’ (ang. expert blind spot). Za ponazoritev lahko služi nepozabna scena iz najstniške komedije Prosti dan Ferrisa Buellerja (Ferris Bueller’s Day Off, 1986), ko poskuša dolgočasni učitelj razredu pojasniti ekonomski koncept (dostopno na https://www.youtube.com/watch?v=uhiCFdWeQfA), v osnovi pa gre za to, da so učitelji, ki imajo obsežno znanje na področju predmeta oz. discipline, »slepi« za procese učenja in poučevalne potrebe študentov (še zlasti na začetku študija) in se tudi ne zavedajo, da imajo takšno ‘slepo pego’. Ko, na primer, podcenijo čas in energijo, ki ju potrebujejo študenti, da bi opravili nalogo ali razumeli koncept, ki se – njim – zdi preprost, to pomeni, da niso bili zmožni prepoznati svoje lastne ‘slepe pege ekspertov’.

Avtorji, ki pišejo o problemu ‘slepe pege ekspertov’ (npr. Nathan in Koedinger, 2000; Nathan in Petrosino, 2003; Ambrose idr., 2010), poudarjajo, da morajo študenti, da bi razvili razumevanje abstraktnega koncepta ali obvladali kompleksno veščino na področju predmeta oz. discipline, najprej razumeti ali obvladati sestavne elemente koncepta ali veščine, nato prakticirati kombiniranje in integriranje teh elementov (da bi razvili tekočnost in avtomatičnost) ter, slednjič, se naučiti, kdaj in kako bodo uporabili usvojeno znanje in veščine (Ambrose idr., 2010). Kot izhaja iz literature, bi morali učitelji, da bi se izognili ‘slepi pegi ekspertov’, med drugim:

  • pri načrtovanju poučevanja poskušati razmišljati kot študenti in se spomniti svojih težav pri razumevanju abstraktnih konceptov in obvladovanju kompleksnih veščin;
  • pri poučevanju nove snovi (koncepta, veščine) vselej izhajati iz tega, kar študent o tem že ve (potrjeno s spoznanji nevroznanosti);
  • razstaviti oz. ‘razpakirati’ abstraktne koncepte in kompleksne veščine na njihove sestavne dele in študentom omogočiti utrjevanje (prakticiranje) ključnih sestavin in šele nato celote;
  • poučevati na različne načine (npr. razložiti isti koncept z več zornih kotov), uporabljati primere, analogije, zgodbe idr.;
  • modelirati načine ekspertnega razmišljanja, npr. z uporabo tehnike glasnega razmišljanja;
  • omogočiti študentom priložnosti za utrjevanje in uporabo koncepta ali veščine v različnih kontekstih;
  • sproti (ali po pregledu nalog) ugotavljati šibka mesta v razumevanju oz. zmožnosti študentov ter poskrbeti za utrjevanje teh znanj in veščin.

Eden od načinov poučevanja študentov, da bi se ti učili podobno kot eksperti, so pisne naloge, ki lahko, če so ustrezno oblikovane in strukturirane, študentom pomagajo pri ustvarjanju konceptualnih povezav in integriranju veščin. Wight (1999, str. 22) navaja za področje izobraževanja ekonomistov tri primere takšnih nalog:

  • Študenti s seznama definicij koncepta izberejo pravilno.
  • Študenti napišejo kratko definicijo koncepta s svojimi besedami.
  • Študenti zasnujejo in pisno razložijo uporabo koncepta v realnem svetu, s čimer dokazujejo svoje razumevanje koncepta.

Kot pravi avtor, vse tri naloge poskušajo študente pripraviti k razmišljanju o definiciji ekonomskega koncepta, pri čemer gre pri prvi nalogi bolj za ocenjevanje stanja v konceptualnem razvoju študentov, kot pa za orodje za učenje. Druga naloga zahteva od študentov, da ustvarijo definicijo, kar zahteva mišljenje na višji ravni, kot je zgolj prepoznavanje. Zadnja naloga pa privede do najvišje ravni učenja, ker od študentov zahteva, da koncept uporabijo v kontekstu, ki ima zanje podoben smisel, kot bi ga imel za eksperta oz. praktika na področju discipline.

Pot do premagovanja ‘slepe pege ekspertov’ ni lahka niti hitra, začne pa se zavedanjem učiteljev, da se njihov ekspertni način razmišljanja razlikuje od načina razmišljanja študentov, ki jih poučujejo – ne le v tem, da vedo več od študentov, ampak tudi v tem, da vedo drugače. Za učinkovito poučevanje ekspertnost na področju predmeta oz. discipline še ni dovolj. Pot do učinkovitega poučevanja namreč vodi skozi razvijanje učiteljeve ekspertnosti – kot učitelj.

Viri:
Ambrose, S. A., Bridges, M. W., DiPietro, M., Lovett, M. C. in Norman, M. K. (2010). How Learning Works: Seven Research-Based Principles for Smart Teaching. San Francisco: Jossey-Bass.
Nathan, M. J. in Koedinger, K. R. (2000). Teachers’ and researchers’ beliefs about the development of algebraic reasoning. Journal for Research in Mathematics Education, 31(2), 168–190.
Nathan, M. J. in Petrosino, A. (2003). Expert blind spot among preservice teachers. American Educational Research Journal, 40(4), 905–928.
Wight, J. B. (1999). Using Electronic Data Tools in Writing Assignments. The Journal of Economic Education, 30(1), 21–27.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja