Uporaba zgodb kot poučevalna strategija

Pripovedovanje zgodb je najmočnejši način, da pošlješ ideje v svet. — Robert McKee

Verjetno ni visokošolskega učitelja, ki svojega predavanja ali razlage občasno ne popestri s takšno ali drugačno zgodbo. Najbrž pa ni veliko takšnih, ki bi bili zaradi tega deležni očitkov študentov in bi zaradi uporabe zgodb pri poučevanju ogrozili svoje akademske kariere. In prav to se je zgodilo.

Na seji študentskega sveta ene od slovenskih fakultet je svet pri obravnavi pedagoške ustreznosti kandidatke za izvolitev v naziv ugotovil, da iz podatkov iz študentskih anket za dotično profesorico izhaja, da »prepogosto med predavanji vključuje zgodbe iz osebnega življenja in s tem porablja čas, namenjen za prenos znanja«. Študentski svet je profesoričino pedagoško delo sicer ocenil za ustrezno, vendar je kandidatki predlagal, da to pomanjkljivost odpravi oz. izboljša ter ob tem izrazil upanje, »da bo kandidatka zapisano sprejela kot konstruktivno kritiko na zelo visokem nivoju«.

Iz zapisnika omenjene seje študentskega sveta – domnevam, da tudi iz izpolnjenih anket– ni razvidno, za kakšne zgodbe iz osebnega življenja je pri predavanjih zadevne profesorice šlo in ali so se povezovale z vsebinami, ki so bile obravnavane pri urah. Ob predpostavki, da pri obravnavi ekonomske teme (za to področje izvolitve je namreč šlo) profesorica najbrž ni govorila o tem, kako doma kuha marmelado, se zdi zapisano mnenje študentskega sveta, da kandidatka z zgodbami iz osebnega življenja »porablja čas, namenjen za prenos znanja«, še najmanj posledica nevednosti o vrednosti in koristnosti uporabe zgodb, tudi osebnih, pri poučevanju v visokošolskem (in vsakem drugem) izobraževanju ter prej sveta preproščina kot pa »konstruktivna kritika na zelo visokem nivoju«. Eden od osnovnih postulatov izobraževalne stroke in znanosti je namreč ta, da znanja ni mogoče ‘prenašati’, ampak ga študenti gradijo, učitelji pa jim pri tem zagotavljajo podporo – tudi z uporabo zgodb.

V visokošolski učilnici lahko zgodbe služijo različnim namenom: razbijajo monotonost predavanja, spodbujajo zanimanje študentov, pomagajo študentom, da si lažje zapomnijo snov. Kot pišeta Moon in Fowler (2006, str. 232), poteka shranjevanje zgodb v spominu drugače, kot to velja za druga gradiva. Gre za t. i. celostni oz. slikovni spomin, ki je bolj učinkovit kot spomin posameznih dejstev. Zgodbe tudi prispevajo k sproščenemu vzdušju, zmanjšujejo anksioznost in pomagajo graditi pozitiven odnos med učiteljem in študenti ter med samimi študenti. Podobno kot film lahko dobre zgodbe ustvarjajo napeto pričakovanje (suspenz). Učitelj, ki študentom pove, kaj je pritegnilo njegovo zanimanja za določeno vprašanje ali raziskovalni problem, s kakšnimi težavami se je ubadal in jim takoj ne pove, kako je prišel do rešitve, bo študente motiviral, da bodo začeli sami razmišljati o tem, kako bi odgovorili na vprašanje ali rešili problem.

Ključna značilnost dobre zgodbe je njena notranja povezanost (koherentnost). Študenti si težko zapomnijo sezname nepovezanih pojmov in definicij, lažje pa si bodo zapomnili tok ‘raziskovalne’ zgodbe. Miselne slike, ki med poslušanjem zgodbe nastajajo v možganih študentov, olajšujejo spominski priklic. Glede na to, da zgodbe zagotavljajo naravne povezave med dogodki in pojmi, bo lahko že omemba enega dela zgodbe, pomagala pri spominskem priklicu drugih delov zgodbe, podobno kot so lahko, če slišimo le nekaj taktov znane pesmi, v spomin prikličemo celo pesem.

Zgodbe so se pokazale kot nadvse uporabne pri poučevanju kompleksnih pojmov in idej. Narativni začetek razlage kompleksnega pojma ali ideje je lahko videti preprost, vendar študentom omogoča, da ‘vidijo’ konkretni primer pred prehodom na bolj tehnične ali teoretične vidike vprašanja ali problema. Tipičen primer je t. i. ‘zgodba o primeru’ (ang. case story), ki je v ekonomiji in poslovanju običajno sestavni del učinkovite tržne strategije. Na primer, učitelj (pripovedovalec) poda nekaj informacij o podjetju in uvede problem, s katerim se podjetje sooča. Naloga študentov je, da z uporabo svojega teoretičnega znanja rešijo tisti problem. Študenti so postavljeni v vlogo (so)ustvarjalcev zgodbe, ki jo lahko tudi sami pripeljejo do konca, vse to pa med aktivnim učenjem relevantne snovi.

Zadnji korak pri uporabi zgodb v visokošolski učilnici je, da učitelj ustvari svojo lastno zgodbo. Spodaj je seznam možnih elementov za pripravo zgodbe, in sicer ta vsebuje (Homann, 2017):

  • prizorišče (podrobnosti o kraju in času);
  • relevantne osebe (po možnosti zanimive in takšne, da se lahko študenti z njimi povežejo),
  • ustrezno strukturiran zaplet s pravilnim zaporedjem dogodkov;
  • problem, težavo ali dilemo (zelo pomembno za čustveno angažiranje);
  • vsake toliko ščepec humorja (morda tudi kakšen element igre skladno z načeli igrifikacije);
  • relevantnost in uporabnost v resničnem življenju;
  • odprt zaključek, ki pušča študente v ‘stanju reševanja problemov’.

Kot pravi avtor,

[z]godbe ustvarjajo kontekst in angažirajo študente na čustvenem nivoju. Iz tega razloga podatki ne smejo nikoli stati sami, temveč morajo biti vselej zaviti v toplo odejo fikcije. Zgodbe bi morale odgovoriti na vprašanje, ki si ga je v nekem trenutku v svojem študiju precej verjetno zastavil vsak študent: ‘Zakaj se to učim in kako lahko to uporabim v resničnem življenju?’

Razvijanje veščine uporabe zgodb v visokošolskem poučevanju danes sodi v repertoar pedagoškega oz. didaktičnega usposabljanja akademskega osebja na mnogih univerzah in visokošolskih ustanovah v Evropi in svetu, tudi na Univerzi Harvard v ZDA. V programu za pridobitev Certifikata za poučevanje v visokošolskem izobraževanju, ki ga na tej univerzi letos ponujajo svojemu akademskemu osebju, naj bi se udeleženci med drugim naučili »uporabljati alternativne strategije poučevanja, kot je pripovedovanje zgodb, kot način poučevanja za angažiranje študentov in učinkovito podajanje izobraževalnih vsebin«.

Naj za konec še sam povem zgodbo. Pred leti sem na spletu naletel na posnetek enega od t. i. TED govorov (TED: Technology, Entertainment, Design; https://www.ted.com/) z naslovom Do Schools Kill Creativity? (Ali šole ubijajo ustvarjalnost?), ki je govorca (Sir Ken Robinson) izstrelilo med svetovne govorniške zvezde. Osnovna ideja in rdeča nit govora je bila, kako izobraževalni sistem zavira ustvarjalnost učencev. Po kratkem uvodu, namenjenemu ustvarjanju stika z občinstvom, je govorec postregel z naslednjo zgodbo (https://www.ted.com/talks/sir_ken_robinson_do_schools_kill_creativity).

3:31–3:40: Pred kratkim sem slišal čudovito zgodbo, rad jo pripovedujem, o majhni deklici, pri uri risanja. Šest let je bila stara in sedela je v zadnji klopi in risala in učiteljica je rekla, da je ta deklica komaj kdaj pokazala pozornost toda na tej uri risanja jo je. Učiteljica je bila navdušena. Stopila je do nje in rekla: ‘Kaj rišeš?’ In deklica je rekla: ‘Rišem Boga.’ In učiteljica je rekla: ‘Ampak nihče ne ve, kako Bog izgleda.’ In deklica je rekla: ‘Samo še malo, pa bodo.’

Kot zanimivost, zgodbo o ‘risanju boga’, ki jo je v svojem govoru uporabil Ken Robinson, sem avtor tega prispevka vsaj desetletje, preden sem si prvič ogledal videoposnetek njegovega govora, uporabljal s podobnim namenom (za ponazoritev pomena ustvarjalnosti pri učencih) pri poučevanju bodočih tujejezikovnih učiteljev na fakulteti, kjer sem bil zaposlen. Bolj po naključju sem jo, tako kot najbrž tudi Ken Robinson, našel na spletu.

Viri:
Harvard University: Higher Education Teaching Certificate [spletni vir] https://online-learning.harvard.edu/course/higher-education-teaching-certificate?delta=6
Homann, M. (2017). How science teachers can use storytelling [spletni vir, 27.11.2017]. https://www.labster.com/how-science-teachers-can-use-storytelling/
Moon, J. in Fowler, J. (2008). There is a story to be told. . .; A framework for the conception of story in higher education and professional development. Nurse Education Today, 28, 232–239.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki