Uporaba scenarijev za doseganje aktivnega učenja

Povej mi in bom pozabil; nauči me in si bom zapomnil; vključi me in se bom naučil. ― Konfucij

Med množico načinov in oblik aktivnega učenja v visokošolskem izobraževanju (npr. izkustveno, reflektivno, problemsko, na raziskovanju temelječe idr.) se v visokošolski literaturi in poučevalni praksi vse pogosteje pojavlja ‘na scenariju temelječe učenje’ (ang. scenario-based learning), kjer gre v osnovi za poučevanje, ki vključuje uporabo simuliranih scenarijev, ki vodijo študente skozi določene situacije, da bi dosegli želene učne cilje. Pristop se navezuje na načela teorije situiranega učenja (Lave in Wenger, 1991), kjer gre v osnovi za idejo, da je učenje (usvajanje znanja) uspešno, če poteka oz. je situirano v avtentičnem kontekstu, tj. v okoljih in na načine, na katere se znanje običajno uporablja.

Po eni razlagi (Errington, 2003, str. 12). se na scenariju temelječe učenje nanaša na vsak pristop k izobraževanju, ki vključuje uporabo scenarijev za doseganje želenih učnih ciljev Scenarij je lahko dani opis okoliščin, opis človeškega vedenja, oris dogodka, dogodek v profesionalnem okolju ali profesionalna ali človeška dilema V procesu učenja na osnovi scenarija učitelj predstavi študentom scenarij (npr. dilemo), in eno ali več t. i. fokusnih vprašanj, ki bodo študente usmerjala pri preučevanju možnih poti za ravnanje (npr. razrešitev dileme). Študenti zavzamejo določene vloge ali perspektive, ki jim omogočajo preučevanje različnih vidikov scenarija. Učitelj pri tem zagotavlja podporo z aktivnostmi, kot so diskusije, vodeno opazovanje, igre vlog, debate idr., odvisno od konteksta, v katerem se tak scenarij udejanja v resničnem življenju (npr. debata na sodišču). Kot izhaja iz literature, se lahko na scenariju temelječe učenje uporablja v najrazličnejših kontekstih, vendar je še posebej učinkovito, kadar se dogaja skozi simulacijo konkretne prakse, ki študentom ponuja priložnosti, ki bi jih v ozkem in pretežno teoretičnem okviru predmeta težko izkusili.

Po eni delitvi obstajajo štiri vrste scenarijev, ki pridejo v poštev pri oblikovanju na scenariju temelječega učenja in sicer (1) na veščinah temelječi scenariji, (2) problemski scenariji, (3) na vprašanjih temelječi scenariji in (4) spekulativni scenariji. Spodaj so kratki opisi s primeri (vsi povz. po Errington, 2005, str. 55–59).

1. Na veščinah temelječi scenariji so preprosto strukturirani, učenje pa sestoji iz zaporedja postopkov, procesov ali drugih osnovnih veščin, ki so povezane s profesijo. Spodaj je primer scenarija s področja medijskih študij, kjer morajo študenti izkazati to, kar so se naučili o ‘učinkovitih’ tehnikah vodenja intervjuja.

Scenarij ‘Učinkovite tehnike vodenja intervjuja’:

Učitelj predvaja videoposnetek, na katerem vpraševalec in vpraševani naredita več napak. Naloga študentov je, da odkrijejo napake in nato opravijo intervjuje sami brez napak. Študenti delajo v trojicah: en študent prevzame vlogo intervjuvarja, drugi intervjuvanca, tretji študent pa ima vlogo opazovalca, ki oba prej omenjena povratno informira o njuni uspešnosti. Na koncu intervjuja vsi trije zamenjajo vloge, tako da ima vsak možnost biti intervjuvar, intervjuvanec ali opazovalec. Sledi kratka skupinska refleksija, v kateri študenti poročajo o svojih opažanjih in pridobljenem znanju in izkušnjah.

2. Za razliko od na veščinah temelječih scenarijev, ki sestojijo iz jasno definiranih korakov, postopkov ali kompetenc, pa problemski scenariji od študentov zahtevajo poglobljeno ukvarjanje s problemom in načini njegovega reševanja. Spodaj je primer scenarija, ki se osredotoča na diagnoze (resničnih ali virtualnih) pacientov, ki jih postavljajo študenti medicine.

Scenarij ‘Postavljanje diagnoze’:

Težave v oddelku 4 A. Pacientka je bila pravkar sprejeta na oddelek 4. Govori malo, če sploh, angleško, ne želi biti telesno pregledana in se zdi, da se pritožuje nad grlom. Na jeziku ima črne obloge in je dvakrat bruhala. Za kakšne probleme gre v tem primeru?

Kot pravi avtor, je zgornji problem slabo definiran oz. nejasen in zanj ne obstaja ena sama rešitev. Za avtorja so takšni problemi še posebej uporabni, ko gre za uporabo znanja v zahtevnih okoliščinah, v katerih morajo študenti preučevati okoliščine ‘negotovosti’ in se angažirati v reševanje kompleksnih vprašanj in dogodkov na poglobljen način in v dalj časa trajajočem obdobju.

3. Glavni namen na vprašanjih temelječih scenarijev je, da študentom omogočijo razumevanje cele vrste kontekstualnih vprašanj, ki dajejo osnovo ali informirajo profesijo. Potem ko so preučili vprašanje, študenti zavzamejo in nato zagovarjajo stališče oz. perspektivo kot odziv na scenarij ali okoliščine. Spodaj je primer na vprašanjih temelječega scenarija, ki so ga prejeli študenti okolijskih študij.

Scenarij ‘Vprašanje morskega dna’:

  • Študenti dobijo časopisni članek o polemiki v zvezi z reševanjem potopljene ladje in o pomenu t. i. pomorskih grobov. Ali naj pustijo potopljene ladje na morskem dnu, ali jih naj zaradi varnosti odstranijo? Čigava stališča morajo biti zastopana? Katera stališča v članku manjkajo?
  • Študenti ugotovijo različne nosilce vlog, ki predstavljajo očitne in manj očitne interese.
  • Študenti nato opravijo poglobljeno analizo določenih stališč in dispozicij izbranih nosilcev vlog, ki naj bi vodili stališča in iz njih izhajajoča ravnanja.
  • Nosilci vlog (in interesov) razpravljajo o svojih stališčih, podobno kot na sodišču, v preiskavi ali na javnem srečanju.
  • Po tej interakciji učitelj vodi študente k okvirnim zaključkom o teh stališčih oz. pozicijah v luči dokazov, ki so jih prispevali učitelj in študenti.

Kot povzema avtor, so na vprašanjih temelječi scenariji koristni za preučevanje stališč, prepričanj in vrednot ljudi ter za spodbujanje študentov, da se posebej opredelijo do določene teme ali vprašanja in tako na informiran (z dokazi podprt) način vidijo stališča drugih ter tako spoznajo, da so resnična vprašanja praviloma večplastna.

4. Pri spekulativnih scenarijih študenti dobijo ali poiščejo aktualno znanje o svetu (podatki, dejstva, informacije, trendi) in bodisi izpostavijo vidike v morebitni prihodnosti (npr. pri poslovnih vedah) ali vidike preteklosti, kot bi se lahko zgodili (npr. pri forenzičnih vedah). Scenariji se uporabljajo za generiranje idej, oblikovanje ali preizkušanje hipotez, ki jih morajo študenti podpreti z dokazi. Spodaj je primer spekulativnega scenarija, ki naj bi študentom poslovnih ved pomagal pri opredeljevanju dejavnikov, ki bi lahko vplivali na uspešnost podjetja. Študenti so v vlogi vodstvenih delavcev podjetja in se sestanejo na seji upravnega odbora.

Scenarij ‘Propad podjetja?’:

Dobrodošli v letu 2015. Vaše podjetje je v zadnjem desetletju doživelo mnoge spremembe. Vaš oddelek je eden redkih, ki ga spremembe niso prizadele…

Fokusni vprašanji:

  • Kateri dejavniki, ki so ZDAJ prisotni v vašem oddelku, so morda prispevali k njegovemu uspešnemu preživetju v letu 2015?
  • Glede na vaše poznavanje značilnosti uspešnih podjetij, kateri od teh dejavnikov bi lahko zahtevali vztrajne napore, da bi v 2015 povečali možnosti za njihovo preživetje?

Kot piše avtor, je proces sestavljen iz več stopenj, ki se odvijajo v naslednjem vrstnem redu: ugotavljanje kontekstualnih dejavnikov; ugotavljanje tega, kar je že znano; iskanje dodatnih informacij; dostopanje do manjkajočega znanja; vrednotenje novega znanja; iskanje obstoječih interesov; oblikovanje, utemeljevanje in predstavljanje zaključkov; zaključna refleksija. Kot dodaja avtor, so spekulativni scenariji koristni tam, kjer imajo študenti dovolj informacij o preteklem, sedanjem ali prihodnjem scenariju. V procesu spekulativnega scenarija poskušajo študenti na sistematičen način priti do zaključkov in jih podpreti z dokazi. Za razliko od njihovih kolegov, ki delajo po problemskem scenariju, se od študentov zdaj zahteva, da razmišljajo vnaprej, tj. kaj bi lahko bilo ali kaj lahko bo.

In kako lahko učitelj pristopi k oblikovanju scenarija skladno z načeli na scenariju temelječega učenja? Spodaj so koraki za oblikovanje scenarija, kot jih učiteljem predlagajo na Univerzi Massey v Novi Zelandiji (Massey University, b. d.).

  • Določi učne izide, tj. kaj naj bi študenti dosegli po zaključku scenarija, nato delaj od izidov nazaj in ustvari situacijo, ki bo privedla do tega učenja oz. izidov.
  • Izberi format: Ali bodo študenti prejeli scenarij v tradicionalnem ali spletnem učnem okolju? Katere medije (fotografije, zvok, video) in druge vire boš potreboval? Če uporabljaš spletni scenarij, ali boš zagotovil druge podporne dejavnosti, kot so Wikiji, forumi itd.?
  • Izberi temo: Za učenje na podlagi scenarijev so primerne aktivnosti, ki niso rutinske narave, npr. t. i. kritični dogodki in situacije, ki so za študente izziv.
  • Izberi ‘sprožilni’ dogodek ali situacijo: To bo izhodišče scenarija. Ko ustvarjaš scenarij, določi točke odločanja in ključna področja za povratne informacije in razmislek študentov. Učinkovit način za to je ustvarjanje ‘snemalne knjige’ (ang. storyboard).
  • Poskrbi za kolegialno presojo svojega scenarija. Daj scenarij v pregled sodelavcem, da boš prepričan, da teče tako, kot pričakuješ, in da boš z njim dosegel želene rezultate.

Viri:
Errington, E. P., ur. (2003), Developing scenario-based learning: Practical insights for tertiary educators. Palmerston North, N.Z.: Dunmore Press.
Errington, E. (2005). Creating Learning Scenarios. Palmerston North, New Zealand: Cool Books.
Lave, J. & Wenger, E. (1991). Situated Learning: Legitimate Peripheral Participation. New York: Cambridge University Press.
Massey University (b. d.). Scenario-based learning. https://www.massey.ac.nz/massey/fms/AVC%20Academic/Teaching%20and%20Learning%20Cenrtres/Scenario-based-learning.pdf

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Deli na Facebook
Deli na Twitter
Deli na Linkdin
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Vsi prispevki