Univerze in ‘humboldtovski mit’

Humboldtovska univerza je mrtva. Humboldtovski ideal je in bo ostal vselej živ. — Peer Pasternak

Že več kot stoletje se ime Wilhelma von Humboldta (1767-1835) uporablja kot simbol za model raziskovalne univerze, kot se je v 20. stoletju uveljavila na univerzah v Evropi in svetu. V zadnjih desetletjih pa vse več avtorjev ugotavlja, da ‘humboldtovski ideal’ nima zveze z današnjim visokošolskim izobraževanjem ter deluje le še kot ‘humboldtovski mit’. Za kaj gre?

Kot je znano, temelji model ‘humboldtovske univerze’ na štirih načelih, in sicer: svoboda poučevanja in učenja, enotnost poučevanja in raziskovanja, enotnost znanosti in učênosti in primat ‘čiste’ znanosti nad specializiranim profesionalnim usposabljanjem. Te ideje najdemo tudi v štirih načelih, zapisanih v leta 1988 sprejeti Magni Charti evropskih univerz (Magna Charta Universitatum, 1988), in sicer: avtonomnost univerze kot institucije, neločljivost poučevanja in raziskovanja, svoboda raziskovanja in poučevanja ter skrbništvo nad tradicijami evropskega humanizma. Z uresničevanjem humboldtovske ideje in zavez, zapisanih v Magni Charti, pa so bile (in so še) težave.

Enajst let po sprejetju Magne Charte, leta 1999, so evropski ministri za izobraževanje podpisali Bolonjsko deklaracijo, v kateri sta se prvič pojavila pojma ‘evropsko področje visokošolskega izobraževanja’ (European Higher Education Area) in ‘Evropa znanja’, vendar pa besednjak deklaracije ni nič kaj akademski, ampak v njem prevladujejo menedžerski in podjetniški pojmi, kot so izzivi, kompetence, faktorji, cilji, izidi, rast, konkurenčnost ipd. Podobno terminologijo najdemo tudi v kasneje sprejetih dokumentih v okviru Zveze evropskih univerz (European University Association) in v dokumentih (t. i. komunikejih), sprejetih na srečanjih ministrov za visokošolsko izobraževanje, iz katerih je razviden odmik od humboldtovskih načel v smeri poudarka na razvoju veščin in kompetenc s ciljem spodbujanja zaposljivosti diplomantov. Kot v svoji kritični analizi ključnih dokumentov evropske visokošolske izobraževalne politike ugotavljata Karseth in Solbrekke (2016, str. 2015), je uvajanje idej podjetništva in utilitarizma v evropsko visokošolsko izobraževanje »v ostrem nasprotju z idejami in načeli humboldtovske tradicije«.

V prispevku, v katerem  pojasnjuje izvor in koncept ‘humboldtovskega mita’ v povezavi z zgodovinskimi transformacijami visokošolskega izobraževanja v nemško govoreči Evropi in ZDA, se Mitchell G. Ash (2006) – avtor je zaslužni profesor sodobne zgodovine s poudarkom na zgodovini znanosti na Univerzi na Dunaju –  sprašuje, zakaj so mnogi humboldtovski ideali vse do danes ohranili precej privlačnosti, če pa so bili ustvarjeni za univerzo, na kateri je študiral največ 1% dane starostne populacije in je torej imela le malo skupnega z resničnostjo današnjega masovnega visokošolskega izobraževanja. Kot ugotavlja avtor, k moči humboldtovskega mita vsaj do neke mere prispevajo naslednji razlogi:

  • ‘Humboldt’ je simbol za avtonomijo in prevlado profesoriata v univerzitetnih zadevah.
  • ‘Humboldt’ je simbol za prevlado temeljnega nad aplikativnim raziskovanjem.
  • ‘Humboldt’ simbolizira ideale, v katere mnogi učitelji (in tudi nekateri študenti) resnično verjamejo in jih kljub ogromnim oviram poskušajo doseči, kar še posebej velja za enotnost poučevanja in raziskovanja (str. 249).

Po drugi strani pa npr. Jarausch (1999, povz. po  Fasora in Hanuš, 2019, str. 39) ugotavlja, da se je ‘humboldtovski mit’ na univerzah zlasti v Srednji Evropi pokazal kot trdoživ predvsem zato, ker predstavlja osnovo za zahteve po drugačni obravnavi akademske profesije v primerjavi z drugimi profesijami, pri čemer te zahteve zanemarjajo očitno dejstvo, da se je v zadnjih 50 letih število univerz v Srednji Evropi početverilo in se je število študentov povečalo za 15 krat. Kot piše avtor so pripovedovalci humboldtovskega mita celo uspeli svoj položaj zunaj časa in družbene stvarnosti obrniti v svojo korist, ko se trmoglavo oklepajo svojih privilegijev kot osnove za svojo identiteto kot člani akademske skupnosti. Za avtorja je ta navezanost na humboldtovsko vizijo v današnji akademski skupnosti zgolj prazen slogan, ki nima nič skupnega s stvarnostjo masovnih univerz, in so zagovorniki te vizije zgolj ovira kakršnikoli reformi univerz.

Če se za konec vrnem k ‘humboldtovskem mitu’ v povezavi z ‘bolonjo’, je to Asheva (2014) ugotovitev, da je bila ena ključnih napak v bolonjskem procesu nezmožnost njegovih arhitektov, da bi oblikovali vizijo univerze, ki presega ekonomsko ali administrativno logiko, velik del krivde pa nosijo fakultete univerz, ki so sprejele model triletnega izobraževanja na prvi bolonjski stopnji in nato ustvarile prenatrpane in po nepotrebnem toge kurikulume, ‘bolonja’ pa je v tem procesu postala sinonim za šoli podobne [ang. school-like] študijske programe vprašljive vrednosti na trgu dela (str. 93). Kljub temu ostaja za Asha ostaja »izumljena tradicija ‘Humboldta’« utopija, čeprav privlačna. Kot pravi avtor (prav tam, str. 95),

]e naj bi imelo visokošolsko izobraževanje kakršenkoli pomen, ki presega masovno proizvodnjo certificiranih ‘akademskih’ profesionalcev, potem bodo morali univerzitetni učitelji v Evropi razviti drugačno in bolj realistično idejo svoje profesije«.

Viri
Ash, M. G. (2006). Bachelor of What, Master of Whom? The Humboldt Myth and Historical Transformations of Higher Education in German-Speaking Europe and the US. European Journal of Education, 41(2), 245–267.
Ash, M. G. (2014). Humboldt the Undead: Multiple Uses of ‘Humboldt’ and his ‘Death’ in the Bologna Era (str. 81–96). V:  Peter Josephson, Thomas Karlsohn, Johan, Östling, The Humboldtian Tradition: Origins and Legacies. Leiden/Boston: Brill Academic Publishers.
European University Association (2012). Universities in the European Higher Education Area and the Contribution of EUA. EUA Input Statement to the Bologna Ministerial Conference, Bucharest, Romania, 26–27 Apr 2012.
Hanuš, J. in Fasora, L. (2019). Myths and Traditions of Central European University Culture, Brno: Masaryk University Press.
Karseth, B. in Solbrekke, T. D. (2016). Curriculum Trends in European Higher Education: The Pursuit of the Humboldtian University Ideas (215–234). V: Sheila Slaughter in Barrett Jay Taylor, B. J., Higher Education, Stratification, and Workforce Development: Competitive Advantage in Europe, the US, and Canada. Springer.
Magna Charta Universitatum (1988). http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BolonjskiProgram/MAGNA_CHARTA_UNIVERSITATUM_1988.pdf

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja