Učni prostor kot ‘grajena pedagogika’

Prostori so sami agenti za spremembo. Spremenjeni prostori bodo spremenili prakso. ― Diana G. Oblinger

Dejstvo je, da tradicionalna visokošolska učilnica s pritrjenimi klopmi in sedeži ne ustreza temu, kar danes vemo o učenju študentov. Ideja, da morajo študenti sedeti v klopeh, poravnanih v vrstah, kjer težko komunicirajo drug z drugim, hitro postaja arhaična. Današnji diplomanti morajo biti sposobni, da skozi sodelovanje in skupinsko delo rešujejo probleme, to pa zahteva drugačen pristop k oblikovanju učnih prostorov.

O pomenu učnega prostora (ang. learning space) in njegovem vplivu na učenje in študijsko uspešnost pišejo mnogi avtorji. Kot pravi Diana G. Oblinger (2006, str. 1.1),

[p]rostor – bodisi fizični ali virtualni – lahko vpliva na učni proces. Lahko združuje ljudi; lahko spodbuja preučevanje, sodelovanje in diskusijo. Ali pa lahko prinaša neizgovorjeno sporočilo tišine in nepovezanosti. Na visokošolskih ustanovah in univerzah vedno bolj vidimo moč grajene pedagogike (zmožnosti prostora, da definira, kako nekdo poučuje) na univerzah in visokošolskih ustanovah.

Tudi Mohanan (2000, 2002) govori o oblikovanju učnega prostora kot o grajeni pedagogiki (ang. built pedagogy)«. Kot pravi avtor, »[g]lede na predpostavko, da grajena okolja omogočajo ali ovirajo določene načine socialnih ravnanj in interakcij, izobraževalne strukture utelešajo kurikulume in vrednote skozi oblikovanje« (200, str. 1). Za Monahana je grajena pedagogika zmožnost prostora, de definira, kako se nekdo uči, poučuje, ravna ali se odziva. Kot pravi avtor, gre pri grajeni pedagogiki za »arhitekturno utelešenje izobraževalnih filozofij« (2002, str. 5).

Novi načini poučevanja in učenja zahtevajo specifično učno okolje. Za Wulsina (2013, str. 2) bi morale biti učilnice prostori »razkrivanja in odkrivanja«. Dobro oblikovan prostor spodbuja diskusijo, ustvarjalnost in sodelovanje. Prostor v učilnici naj bi bil kolikor mogoče prilagodljiv in bi moral omogočati prehajanje med predavanjem (predstavljanjem, razlago), skupinskim delom, diskusijo in samostojnim učenjem, brezžična tehnologija, prenosniki ali tablice pa bi morali biti na vsaki mizi.

Brown in Long (2006) ugotavljata obstoj treh trendov, ki danes vplivajo na oblikovanje učnih prostorov, in sicer (1) oblikovanje, ki je utemeljeno na učenjskih načelih, kar ima za posledico namensko podporo strategijam socialnega in aktivnega učenja, (2) poudarek na oblikovanju po meri človeka in (3) povečevanje lastništva nad različnimi sredstvi, ki bogatijo učenje (prav tam, str. 9.1). Kot pravita avtorja, učni prostori niso zgolj ‘kontejnerji’ za maloštevilne, odobrene aktivnosti, ampak predvsem »okolja za ljudi« in vsebujejo dejavnike, kot so dostopnost hrane in napitkov, udobni stoli in pohištvo, ki podpira raznovrstne učne aktivnosti. Takšni prostori lahko služijo ‘učenjski paradigmi’ (Barr in Tagg, 1995), hkrati pa izpolnjujejo potrebe in pričakovanja spletne generacije študentov.

Univerze in visokošolske ustanove danes namenjajo vse več pozornosti in sredstev preoblikovanju klasičnih učilnic v prostore, ki spodbujajo aktivno, sodelovalno in izkustveno učenje. Kot ugotavljajo avtorji, potrebuje današnja, ‘spletna’ generacija študentov prostore za delo v majhnih skupinah in projektno delo; dostop do akademskega osebja in tutorjev v učnem prostoru; prostor za različna orodja na mizah; integrirane laboratorijske učilnice; tehnologijo, ki je visoko integrirana v vse vidike učnih prostorov; dostopnost laboratorijev, opreme ter dostop do primarnih virov idr. Pa tudi zunanji prostori, preddverja, kavarne in študentski domovi naj bi upoštevali kriterij njihove ustreznosti za zagotavljanje podpore učenju študentov.

Primer inovativnega oblikovanja prostora na visokošolski izobraževalni ustanovi z uporabo sodobnih učnih tehnologij je tudi t. i. učna kavarna (angl. learning café), ki pomeni računalniško in z mediji opremljen prostor, ki zagotavlja prožno podporo problemskemu učenju in skupinskemu delu. V učni kavarni na Kaledonski univerzi v Glasgowu (glej sliko), na primer, so, kot piše v informativni publikaciji te univerze, z mešanico osvežilnih napitkov, družabnih aktivnosti in informacijske tehnologije ustvarili sproščujoče in prijazno mesto, kjer so pogovori in socialna interakcija razumljeni kot sestavni del učenja. Sredi velikega prostora je 60 računalniških delovnih postaj s prostim dostopom, ki so namenjene za skupinsko učenje (študij), postaje ob straneh pa za individualno delo. Notesniki, nameščeni na »kavarniških mizah«, omogočajo dostop do informacij in spodbujajo neformalne pogovore med študenti ter med študenti in akademskim osebjem.

Oblinger svoj prispevek (Oblinger, 2005, str. 1.3) zaključuje takole:

Ko smo prišli do tega, da bolje razumemo učence, kako se ljudje učijo in tehnologijo, so se naša razmišljanja o učinkovitih učnih prostorih spremenila. Vse bolj so ti prostori prožni in omreženi ter združujejo formalne in neformalne aktivnosti v brezšivnem okolju, ki priznava, da se lahko učenje zgodi vsepovsod, ob vsakem času, tako v fizičnih kot virtualnih prostorih. Zdaj tudi razumemo, da je oblikovanje proces, ne produkt.

In kako je z ‘grajeno pedagogiko’ na univerzah in visokošolskih ustanovah pri nas? Pogled na predavalnice in druge učne prostore pove, da je bila grajena za neke prejšnje. Primerov oblikovanja odprtih in prožnih učnih prostorov ni veliko, ‘učnih kavarn’ najbrž tudi ne, postopanje študentov po praznih avlah in ozkih hodnikih fakultet ter krajšanje časa med predavanji v kafiču čez cesto pa tudi ni najbolj učinkovit način izrabe študentskega časa. Nova, drugačna ‘grajena pedagogika’ je stvar prihodnosti.

In kako lahko učitelj ustvari za učenje spodbuden učni prostor, če poučuje v tradicionalnem učnem okolju, npr. predava v klasični predavalnici s pritrjenimi mizami in sedeži v vrstah? Najprej tako, da zapusti svoj »posvečeni« prostor za katedrom ali pred tablo in se med predavanjem premika, kolikor mu pač predavalnica dopušča, proti študentom. Z ustvarjanjem bližine s študenti predavatelj odpira prostor (tudi psihološki) za učenje in sodelovanje v aktivnostih. Učinkovit način za odpiranje učnega prostora je tudi uporaba poučevalne strategije Misli-delaj s partnerjem-podeli z drugimi (ang. Think-Pair-Share). Pri tej tehniki predavatelj občasno (npr. preden preide na naslednjo temo ali koncept) vsem študentom zastavi vprašanje ali poda iztočnico z izrecnim navodilom, naj vsak zase tiho razmišljajo o svojih odgovorih (in jih morda na kratko zapišejo). Po kakšni minuti ali več (odvisno od kompleksnosti vprašanja ali iztočnice) učitelj pozove študente, da se razdelijo v pare ali trojke in izmenjajo (primerjajo) svoje odgovore. Odvisno od vprašanja ali iztočnice lahko učitelj študente nato vodi k doseganju konsenza, izbiri najbolj prepričljivega odgovora, tvorjenju več odgovorov idr. Potem, ko so govorili v parih, študenti po navodilih učitelja (npr. prostovoljci, poklicani pari) s svojimi odgovori seznanijo celotno skupino.

In kako lahko učitelj učinkovito organizira seminar ali seminarske vaje v učilnici, kjer mize in stoli sicer niso pritrjeni na tla, vendar jih zaradi velikega števila študentov toliko, da je učilnica zapolnjena do zadnjega kotička in se študenti, nagneteni drug ob drugem v gostih vrstah, ne morejo niti obrniti. Tu je rešitev preprosta, vendar zahteva nekaj fizičnega napora. Še pred začetkom ure, ko študenti šele prihajajo, lahko učitelj zaprosi nekaj fantov, da eno polovico miz zložijo na kup ob zadnji steni, preostalo polovico pa učitelj razporedi po prostoru tako, da lahko za posamezno  mizo sedi 4–6 študentov, kar jim omogoča sodelovanje v učnih aktivnostih in opravljanje nalog tako individualno, v parih ali kot celotna skupina, lahko pa se tudi sprehajajo med mizami, menjavajo skupine ipd. ‘Grajena pedagogika’ na delu. Občasno utegne biti precej živahno, ampak saj to navsezadnje hočemo, mar ne?

Viri
Barr, R.B. in Tagg, J. (1995). From Teaching to Learning: A New Paradigm for Undergraduate Education. Change, 27(6), 3–25.
Brown, M. in Long, P. (2006). Trends in Learning Space Design. V Diana L. Oblinger (ed.) Learning Spaces. EDUCAUSE. http://net.educause.edu/ir/library/pdf/PUB7102i.pdf
Monahan, T. (2000). Built pedagogies and technological practices: Designing for participatory learning. https://publicsurveillance.com/papers/pdc2000.pdf
Monahan, T. 2002. Flexible Space & Built Pedagogy: Emerging IT Embodiments. Inventio, 4 (1), 1–19.
Oblinger, D. G. (2006). Space as a Change Agent. V Diana G. Oblinger (ur). Learning Spaces. EDUCAUSE, Washington, DC. https://www.educause.edu/ir/library/pdf/PUB7102.pdf
Wulsin, L. R. (2013). Classroom Design – Literature Review. https://provost.princeton.edu/sites/provost/files/SCCD_Final_Report_Appendix_B.pdf

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki