Učni načrt predmeta kot pripomoček za učenje

Pod pojmom ‘učni načrt’ si v visokošolskem izobraževanju pri nas najpogosteje predstavljamo dokument z naslovom Učni načrt predmeta, ki je sestavni del vsakega študijskega programa in kot tak predmet presoje v postopkih akreditacije in vrednotenja študijskih programov. Iz strukture in vsebine učnih načrtov predmetov, ki so dostopni na spletu, je razviden njihov glavni namen: posredovati osnovne informacije o predmetu. Ali bi lahko služili še čemu?

Iz literature in sodobne visokošolske izobraževalne prakse izhaja, da ima lahko učni načrt predmeta dosti širši namen, kot je zgolj podajanje osnovnih informacij o predmetu. Kot v svoji znani knjigi Kaj počnejo najboljši visokošolski učitelji? piše Bain (2004), služijo najbolj učinkoviti učni načrti »ne le kot referenčni vodnik za študente, ampak tudi kot povabilo k učenju«. Tak ‘obljubljajoči učni načrt’, kot ga je poimenoval avtor, sestoji iz treh večjih delov. V prvem delu, avtor mu pravi ‘povabilo na zabavo’, učitelj pred študente razgrne obljube oz. priložnosti, ki jih ponuja predmet, vprašanja, na katera bo predmet pomagal odgovoriti in intelektualne, čustvene, socialne in druge zmožnosti, ki jih bo študentom pomagal razviti. V drugem delu učitelj razloži, kaj bodo študenti počeli, da bi te obljube uresničili, v tretjem delu pa učni načrt povzema, kako naj bi učitelj in študenti razumeli naravo učenja in napredek pri učenju oz. študiju. Kot pravi avtor, to ni več zgolj opis načinov ocenjevanja, temveč »začetek dialoga, v katerem tako študenti kot učitelji preučujejo svoje razumevanje učenja, da bi ga lahko sproti prilagajali in na koncu predmeta ovrednotili« (prav tam, str. 74–75).

In kaj še, poleg osnovnih informacij o predmetu, lahko vsebuje učni načrt predmeta. Kot pišejo Grunert O’Brien idr. (2008, str. xii), so bile v raziskavi o prejemnikih nagrad ‘Profesor leta’, ki jih vsako leto podeljuje Carnegiejeva fundacija za napredek poučevanja (Carnegie Foundation for the Advancement of Teaching) v ZDA, ugotovljene pomembne podobnosti v učnih načrtih predmetov, ki so jih ti učitelji poučevali, pri čemer je bila najbolj očitna »podrobna natančnost učnih načrtov«. Ne samo, da je vsak učni načrt vseboval jasno napisane cilje predmeta, urnik po dnevih s specifičnimi nalogami in datumi oddaje, čas oz. ure, ko je profesor na voljo študentom v kabinetu ali po e-pošti ali telefonu doma idr., ampak je učni načrt študentom tudi sporočal, kako učitelj vidi oz. si zamišlja svoj predmet, kakšen bo njegov pristop k poučevanju, kakšna učna sredstva se bodo uporabljala pri izvajanju predmeta, kakšna so učiteljeva pričakovanja do študentov idr., vse to pa z namenom spodbujati motivacijo študentov ter njihovo pripravljenost za soočanje z izzivi učenja pri tem predmetu.

Na učni načrt predmeta pa je mogoče gledati tudi načel na študenta osredinjenega poučevanja in učenja. Na primer, Weimer (2002) v svoji knjigi  Na učečega se osredinjeno poučevanje: Pet ključnih sprememb za prakso, ponazarja, kako učni načrt določa razmerja moči in nadzor nad vsem, kar zadeva predmet in poučevanje ter učenje pri tem predmetu. Kot pravi avtorica, lahko skrben razmislek o učnem načrtu predmeta veliko pove o tem, kako si učitelji zamišljajo in v kolikšni meri poskušajo uresničevati na študenta osredinjeno poučevanje in učenje.

In kakšen je oz. bi lahko bil na študenta osredinjen učni načrt predmeta študijskega programa? Kot ugotavljata Cullen in Harris (2009, str. 124–125), veljajo za na študenta osredinjen učni načrt predmeta ista načela kot za na študenta osredinjeno poučevanje in učenje (o tej temi sem pisal v enem prejšnjih prispevkov). Iz Seznama kriterijev za ugotavljanje stopnje osredinjenosti na študenta v učnem načrtu predmeta, ki ga predlagata avtorja, med drugim izhajajo naslednje značilnosti na študenta osredinjenega učnega načrta predmeta:

  • dostopnost učitelja za študente in spodbujanje interakcije;
  • utemeljevanje učenja (utemeljitve nalog, aktivnosti, metod, politik in postopkov);
  • spodbujanje sodelovanja (npr. delo v skupinah, skupinski projekti; vrstniško učenje);
  • deljena moč in nadzor (npr. spodbujanje sodelovanja študentov pri določanju nalog za oceno in rokov oddaje);
  • spodbujanje aktivnejše vloge študentov (npr. skozi razredne diskusije, predstavitve);
  • spodbujanje študentov k uporabi tudi drugih virov znanja (ne le učbenik in učitelj);
  • osredinjenost na učne izide in ne zgolj postopke, pogajanje in ne zgolj predpisovanje;
  • ocenjevanje, pri katerem je poudarek na doseganja predvidenih učnih izidov;
  • sprotno spremljanje učenja študentov (odzivni listi, kvizi, testi idr.);
  • različne oblike vrednotenja (sprotno, končno, samovrednotenje, vrstniško vrednotenje);

Spodaj je, kot primer, seznam možnih sestavin učnega načrta predmeta, ki naj bi učiteljem Univerze Stanford v ZDA (Creating A Syllabus, b.d.) služil kot pripomoček pri oblikovanju učnih načrtov svojih predmetov. Seznam vsebuje:

  • Informacije o učitelju: naslov, pogovorne ure, e-naslov, telefonska številka; dostopnost; kaj lahko študenti pričakujejo na pogovornih urah idr.
  • Kratek opis predmeta: o čem je, zakaj je pomemben (zanimiv, značilen), katera vprašanja bo naslavljal, kaj je glavni argument za ta predmet, kje je njegovo mesto v kurikulumu
  • Učni cilji in izidi: ideje, ki jih bodo študenti razumeli (npr. teorije, pristopi, perspektive in druge široke teme na področju); veščine, ki jih bodo razvili (npr. laboratorijske veščine, veščine reševanja problemov, veščine pisanja); stališča, ki naj bi jih razvili pri predmetu (npr. ljubezen do predmeta, kritičen odnos do besedil). Učni cilji oz. izidi morajo biti napisani na način, ki je merljiv (tj. z uporabo glagolov dejavnosti).
  • Berila, gradiva in viri: učbeniki, članki, knjige, dokumenti idr., ki naj bi jih študenti prebrali; kje so ti dostopni (v knjigarni, na spletu idr.); kateri so obvezni in kateri ne; pojasnila, kako so ta besedila povezana s posameznimi temami in datumi izvedbe ur; kako naj bi študenti brali besedila (npr. poglobljeno branje vsega ali preletavanje besedil)
  • Načela za izvedbo predmeta in pričakovanja: pravila glede prisotnosti in oddaje nalog; pravila glede uporabe mobilnih telefonov in notesnikov
  • Naloge: pisne naloge, problemi, projekti in učna izkustva (diskusije, laboratorijsko delo, terensko delo, sodelovalne aktivnosti), ki študentom omogočajo obvladovanje informacij in idej ter razvijanje ključnih veščin pri predmetu
  • Kriteriji za ocenjevanje in vrednotenje: načini izkazovanja doseganja ključnih učnih ciljev; teža posameznih načinov ocenjevanja; kriteriji za aktivno sodelovanje in ocenjevanje sodelovanja; način izračunavanja končne ocene pri predmetu
  • Učna orodjarna (ang. learning toolbox): napotki in nasveti za dobro pripravo na predmet, učne strategije in veščine, ki so potrebne za uspešnost pri predmetu, pisanje zapiskov, priprava na izpit, delo z učbenikom idr.
  • Urnik izvedbe: časovno zaporedje kontaktnih ur (npr. predavanj), ključne teme pri posamezni uri, naloge in berila, napotki za pripravo na uro idr.

Kot izhaja iz zgornjega, daje na študenta osredinjeni učni načrt študentom ne le pregled nad tem, kar bo pokril predmet in kako namerava učitelj poučevati učno snov predmeta, ampak daje študentom tudi vrsto informacij in napotkov, ki jih bodo potrebovali za uspešno učenje pri predmetu ter postavlja ‘ton’ za predmet in njegovo poučevanje in učenje. Kot primer postavljanja ‘tona’ za predmet sta spodaj dve verziji uvodnega besedila iz učnega načrta predmeta visokošolskega programa ene od tujih visokošolskih ustanov. Kot piše Bart, 2015), gre v prvi verziji gre za tradicionalni opis, kot ga najdemo v mnogih učnih načrtih predmetov.

Econ102 je uvod v mikroekonomske analize in politike. Mikroekonomija se ukvarja z vedenji posameznikov in podjetij ter kako na vedenje vpliva vladna politika. Glavni cilj predmeta je razviti pri študentih zmožnost jasne in kritične analize pomembnejših mikroekonomskih vprašanj.

Spodaj pa je prenovljeni, na študenta osredinjen uvodni opis predmeta.

Zakaj bi želeli študirati mikroekonomiko? Alfred Marshall je definiral ekonomiko kot preučevanje ljudi v običajnem življenju. Vsaka izbira, ki jo naredite, od tega, kdaj vstanete … ali boste šli na predavanja ali ne … kako dolgo boste študirali ali delali, ali koliko boste pojedli ali kam boste šli ob četrtkih zvečer… VSE to vključuje mikroekonomska načela. Mikroekonomija nam pomaga razumeti, kako ljudje in podjetja sprejemajo odločitve, kako so organizirani trgi, zakaj in kako se trgi vedejo različno in kakšni so učinki vladnih intervencij na tržne izide. RADA IMAM ta predmet in upam, da boste do konca semestra spoznali vrednost tega predmeta.

Za učne načrte predmetov študijskih programov slovenskih univerz in visokošolskih ustanov na splošno velja, da so napisani na tradicionalen način. So pa tudi izjeme, kot je npr. spodnji kratek uvod v razdelku Vsebina sicer tradicionalno napisanega učnega načrta predmeta, v katerem avtor pred naštevanjem tem, ki jih bo pokril predmet, z nekaj izzivajočimi vprašanji poskuša vzbuditi zanimanje študentov za svoj predmet in jih motivirati za učenje in delo pri predmetu.

Na kakšnih principih delujejo najhitrejši računalniki in kako so narejeni? Kako je sploh mogoče narediti računalnik, ki je več kot  milijonkrat hitrejši od tipičnega stroja? Ali so uporabni za vse probleme? Ali obstajajo arhitekture, ki so prilagojene določenim vrstam problemov? To so vprašanja na katere odgovarjamo pri predmetu ‘Izbrana poglavja iz arhitektur in algoritmov 1’. (https://fri.uni-lj.si/upload/UNP_BDR_RI.pdf)

V luči danes splošno sprejetega pristopa na študenta osredinjenega poučevanja in učenja se zdi smiseln razmislek o tem, kako bi lahko skozi pisanje »študentom prijaznih« učnih načrtov predmetov prispevali k udejanjanju tega pristopa in premiku od poučevanja k učenju.

Viri
Bain, K. (2004). What the Best College Teachers Do. Cambridge, MA: Harvard University Press.
Bart, M. (2015). A Learner-Centered Syllabus Helps Set the Tone for Learning. Faculty Focus, 29. julij 2015. https://www.facultyfocus.com/articles/effective-classroom-management/a-learner-centered-syllabus-helps-set-the-tone-for-learning/
Creating A Syllabus (b.d.).  Stanford Teaching Commons. https://teachingcommons.stanford.edu/resources/course-preparation-resources/creating-syllabus
Cullen, R. in Harris, M. (2009). Assessing learner‐centredness through course syllabi, Assessment & Evaluation in Higher Education, 34(1), 115–125.
Grunert O’Brien, J., Millis, B. J. in Cohen, M. W. (2008). The Course Syllabus: A Learning-Centered Approach (2nd Ed.) San Francisco: Jossey-Bass.
Weimer, M. (2002). Learner-centered teaching: Five key changes to practice. San Francisco, CA: Jossey-Bass.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja