Tišina kot orodje za poučevanje

Tišina ni prazna, je polna odgovorov. – Anon.

V legendarni sceni iz najstniške komedije Prosti dan Ferrisa Buellerja iz leta 1986 (Anyone, anyone?) dolgočasni učitelj ekonomije v želji, da bi bila njegova ura interaktivna, bombardira razred z vprašanji in, ker ni takojšnjega odziva, na vsako vprašanje promptno odgovori kar sam. Prikazana »tehnika« zastavljanja vprašanj je opozorilo vsem učiteljem, kako naj ne poučujejo.

Zdaj pa si zamislite učitelja, ki med svojo razlago študentom zastavi vprašanje in nato čaka in čaka, medtem ko študenti v mučni tišini strmijo predse, se presedajo na stolih ali si izmenjujejo začudene poglede – učitelj pa čaka in čaka, dokler se nekdo ne opogumi in ponudi svoj odgovor ali komentar. Učiteljevo potrpežljivo čakanje je izziv za razmislek o tej poučevalni strategiji in o učinku, ki ga (lahko) ima njena uporaba v visokošolski učilnici.

Pred skoraj pol stoletja je Mary Budd Rowe (1972, 1986) skovala frazo ‘čakalni čas’ (ang. wait-time), ki pomeni dolžino premora ali obdobje neprekinjene tišine, ki sledi učiteljevemu vprašanju. Kot je z raziskavo ugotovila avtorica, je večina učiteljev po zastavljenem vprašanju čakala med 0,7 in 1,5 sekunde, preden so, če na vprašanje ni bilo odgovora, spet spregovorili. Če pa so po zastavljenem vprašanju počakali 3 sekunde ali več, je to prineslo izboljšanje v dolžini in pravilnosti odgovorov, zmanjšanju števila odzivov »ne vem« in izboljšanje ocen, doseženih na testih. Čakanje vsaj 3 sekund je imelo pozivne učinke tudi za učitelje, saj so njihova vprašanja postala bolj raznovrstna in prilagodljiva ter so zastavljali več vprašanj, ki so od študentov zahtevala bolj kompleksno procesiranje informacij (Rowe, 1986).

Iz prispevka Mary Budd Rowe in spoznanj tudi drugih avtorjev (npr. Tobin, 1987; Gross Davis, 1993; Nilsen, 2010; Rumohr, 2013).) izhaja utemeljenost in koristnost uporabe ‘čakalnega časa’ v praktično vseh izobraževalnih okoljih in kontekstih. Kot ugotavljajo avtorji, prinaša podaljšanje ‘čakalnega časa’ na 3 sekunde ali več vrsto pozitivnih učinkov: poveča se število odgovorov in komentarjev študentov, večji je delež pravilnih odgovorov, odgovori so bolje strukturirani, bolj logični in podprti z argumenti, več je spekulativnega razmišljanja in vprašanj študentov idr. Bolj zadržani študenti in študenti, pri katerih poteka miselno procesiranje počasneje, pa so, če imajo priložnost za tiho razmišljanje, bolj motivirani in več sodelujejo v razrednih diskusijah.

V devetdesetih letih je Robert Stahl (1990, 1994) koncept ‘čakalnega časa’ razširil s skovanko ‘čas razmišljanja’ (ang. think-time), ki ga je avtor definiral kot »časovno obdobje, ki bo na najbolj učinkovit način pomagalo skoraj vsakemu študentu, da izpolni miselne naloge, ki so potrebne v določeni situaciji« (1994, str. 2). Za razliko od ‘čakalnega časa’, ki naj bi bil omejen na 3–5 sekund, je lahko ‘čas razmišljanja’ daljši, tudi 10–15 sekund. Kot ugotavljajo Stahl in drugi avtorji, pomeni obdobje tišine po tem, ko je bilo vprašanje zastavljeno, za možgane študentov potrebno priložnost za procesiranje kompleksnih nalog, ki se dogaja skozi razmišljanje o možnih odgovorih in – kar je tudi pomembno – daje študentom čas za refleksijo in analizo lastnih misli (metakognicija).

In kaj, če na zastavljeno vprašanje tudi po 15 sekundah še zmeraj ni odgovora? Kot piše Gross-Davis (1993, str. 86), čakanje po zastavljenem vprašanju redko traja več kot 10 sekund. Če traja dlje, lahko učitelj, kot piše avtorica, vpraša študente, kaj pomeni tišina (npr. »Nekam tihi ste danes – zakaj?« ali »Ni lahko spregovoriti prvi, kajne?«), in »bo nekdo vskočil z odgovorom«. Nilsen (2010, str. 58, str. 133) pa opozarja, da naj se učitelj po zastavljenem vprašanju upre skušnjavi, da bi, če takoj ne dobi odgovora, zastavil drugo, s prejšnjim vprašanjem povezano vprašanje, ker zastavljanje zaporednih vprašanj študente zbega. Učitelj lahko, na primer, ponovi vprašanje, ga parafrazira, zastavi bolj preprosto vprašanje, razstavi vprašanje na sestavne dele, naredi vprašanje bolj specifično idr. Seveda velja, da naj pri uporabi vsake od teh možnosti učitelj študentom omogoči nekaj sekund za razmišljanje in pripravo odgovora.

Kako pa je s ‘čakalnim časom’ v tehnološko opremljenih izobraževalnih okoljih? Uporaba digitalnih orodij pri poučevanju in učenju spodbuja hitro izmenjavo informacij in idej, kar lahko zmanjšuje čas, potreben za razmišljanje in refleksijo. Kot ugotavljajo avtorji (npr. Whiteoak, 2018) je ‘čakalni čas’ oz. ‘čas za razmišljanje’ (v osnovi gre za sopomenki) ključnega pomena tudi v digitalni dobi, ker študenti potrebujejo čas za procesiranje informacij in njihovo povezovanje s tem, kar že vedo, potrebujejo pa tudi čas za ustrezno interakcijo s tehnologijo, tj. takšno, ki spodbuja učenje in razumevanje. Kot dodaja avtor, študenti potrebujejo tudi priložnost, da vadijo potrpežljivost pri sprejemanju odločitev in je pomembno, da najprej sami razmišljajo o vprašanju in šele nato uporabijo tehnologijo za iskanje odgovora.

Uporaba ‘čakalnega časa’ oz. ‘časa za razmišljanje’ je seveda le ena od značilnosti učinkovite uporabe vprašanj pri poučevanju. O teh kdaj drugič.

Viri
Anyone, anyone? https://www.youtube.com/watch?v=uhiCFdWeQfA
Gross Davis, B. (1993). Tools for Teaching. San Francisco: Jossey-Bass.
Nilson, L. B. (2010). Teaching at its best: A research-based resource for college instructors (3rd ed.). San Francisco: Jossey Bass.
Rowe, M. B. (1972). Wait-Time and Rewards as Instructional Variables: Their Influence on Language, Logic, and Fate Control. National Association for Research in Science Teaching, Chicago, IL. https://files.eric.ed.gov/fulltext/ED061103.pdf
Rowe, M. B. (1986). Wait Time: Slowing Down May Be A Way of Speeding Up! Journal of Teacher Education, 37(1), 43–50. https://www.scoe.org/blog_files/Budd%20Rowe.pdf
Rumohr, F. (2013). Reflection and inquiry in stages of learning practice. Teaching Artist Journal, 11(4), 224–233.
Stahl, R. (1990). Using ‘Think-time’ Behaviors to Promote Students’ Information Processing, Learning, and On-task Participation: An Instructional Module,  Tempe, AZ: Arizona State University.
Stahl, R. J. (1994). Using ‘Think-Time’ and ‘Wait-Time’ Skillfully in the Classroom,” ERIC Digest, ED370885, 1–6. https://www.ericdigests.org/1995-1/think.htm
Tobin, K. (1987). The Role of Wait Time in Higher Cognitive Level Learning. Review of Educational Research, 57(1), 69–95.
Whiteoak, H. (2018). The Importance of “Wait Time” in the Technology-Based Classroom [blog]. Evolving Education, 21. februar 2018. https://www.schoology.com/blog/importance-wait-time-technology-based-classroom

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja