Težave z dobro in najboljšo prakso

Ladja je varna v pristanišču, ampak to ni, za kar so ladje ustvarjene― John A. Shedd

Pojem dobre ali najboljše prakse – izraza se pogosto pojavljata kot sopomenki – se na prvi pogled zdi privlačen. Če obstaja nek dober ali najboljši način, kako nekaj dosežeš, potem je razumljivo, da hočeš o tem vedeti več. Težava je v tem, da se zelo poredko zgodi, da obstaja za neko situacijo le en dober ali najboljši pristop ali način ravnanja. Mnogo bolj verjetno je, da obstaja več možnih pristopov in načinov ravnanja ter da je najboljši odvisen od dejavnikov, kot so situacija, kontekst in želeni izid.

Pojem najboljše prakse – spočet je bil v svetu proizvodnje in poslovanja, do danes pa se je razširil na praktično vsa področja dejavnosti – temelji na domnevi, da obstaja v vsakem trenutku najboljši način za doseganje jasno določenega cilja, ter da je lahko ta najboljši način splošno dostopen. Proces vključuje (1) odkritje (na osnovi raziskovanja in prakse) novih in bolj učinkovitih načinov, kako počnemo stvari, (2) diseminacijo odkritja praktikom in (3) izvedbo, v kateri praktiki ustrezno spremenijo svojo prakso (Edge in Richards, 1988, str. 569).

Dobra praksa je manj natančen pojem in bi jo lahko opredelili kot nekaj, kar se zdi, da deluje, vendar nismo povsem prepričani, če je to najboljši pristop ali način ravnanja. V vsakem primeru pa bi lahko prakso kot način delovanja, ki posnema najboljše prakse oz. najboljša ravnanja v določenih situacijah, označili za dobro prakso.

Toda, kot ugotavlja Jay Acunzo (2018), to, da nekaj deluje najbolje za nekoga drugega, ni nobeno jamstvo, da bo delovalo najbolje tudi za nas. Za avtorja so najboljše prakse kot napere na kolesu, ki se nenehno vrtijo in je težko prekiniti ‘krog’. Kot pravi avtor, se v današnjem svetu ni mogoče zapreti pred nasveti, vendar potrebuješ filter za razločevanje, tj. da ugotoviš, kaj deluje najbolje zate v tvojem enkratnem kontekstu. Za avtorja to, da najdeš najboljše prakse, ni cilj, to da najdeš način, ki je najboljši zate in za tvojo situacijo, pa je.

Resnica je, da se danes naš svet razvija hitreje kot kdaj koli, tako da ko nekdo trdi, da ima ‘odgovor’, je edino, kar lahko rečemo z gotovostjo, to, da se bo ‘odgovor’ spremenil (Prav tam).

Kot piše Gyan Nagpal (2013), je pogost razlog za prizadevanja v smeri najboljših praks na določenem področju ta, da bi se izognili potrebi po »ponovnem izumljanju kolesa«. Toda, kot komentira avtor, bi bilo kolo, če ga ne bi nihče nikoli na novo izumil, danes še vedno iz kamna.

Najboljša praksa postaja vedno boljša. Najboljša praksa ne bi bila najboljša, če ne bi bila vselej boljša od nečesa drugega. Najboljša praksa, podobno kot najboljše zdravilo, je odmikajoča se tarča (Prav tam).

Pojem dobre ali najboljše prakse je že vsaj dve desetletji modna beseda (ang. buzzword) tudi v visokošolskem izobraževalnem diskurzu in jo pogosto najdemo v strateških dokumentih univerz in visokošolskih ustanov na izobraževalnem področju, v katerih se učiteljem enodušno priporoča, da pri načrtovanju in izvajanju poučevanja upoštevajo dobro oz. najboljšo prakso. Težavo pa predstavlja dejstvo, da imajo učitelji težave pri prevajanju (splošne) teorije v (individualno) prakso, zaradi česar se zdi mnogim učiteljem teorija nerelevantna za njihovo poučevanje. Druga težava zadeva same učitelje, saj dobra in, še bolj, najboljša praksa zanika oz. omalovažuje vlogo posameznika, ni odprta za izzive in lahko vodi k zmanjševanju profesionalne usposobljenosti učiteljev in administrativnem vrednotenju učiteljevega dela (npr. s seznami kontrolnih vprašanj idr.).

Kot piše Weimer (b. d., str. 11, iskanje najboljšega načina poučevanja predpostavlja neke vrste preprostost glede poučevanja in učenja, ki v resnici ne obstaja.

Začnimo z dejstvom, da se poučevanje uporablja za doseganje cele vrste različnih izobraževalnih ciljev. Uporablja se kot pomoč študentom, da bi usvojili znanje široke palete vsebin, in je namenjeno študentom z zelo različnimi ozadji, z različnimi nivoji miselne zmožnosti in na različnih ravneh intelektualne zrelosti. Tisti, ki poučujejo, si delijo široko paleto ozadij in razpolagajo z izkušnjami na kontinuumu od začetnika do eksperta. Zaradi množice dejavnikov, ki vplivajo na poučevanje, si je absurdno predstavljati, da bi lahko obstajala ena ali več metod, pristopov, stilov ali praks (Prav tam).

Kot pravi avtorica, je ‘najboljša praksa’ karkoli, kar pomaga študentom, da se bolj poglobljeno angažirajo z vsebino in postanejo bolj aktivno odgovorni za svoje lastno učenje.

Dobra in, še bolj, najboljša praksa tako ostaneta zgolj mit. Učinkovitost poučevanja se ne meri po tem, ali in v kolikšni meri učitelj posnema dobro ali najboljšo prakso, ampak je njegovo prakso mogoče presojati le na osnovi posamičnih primerov oz. ravnanja v posamičnih situacijah. Kar deluje pri enem študentu, ne bo nujno delovalo pri drugem; kar je delovalo danes in v teh okoliščinah, ne bo nujno delovalo jutri, ko bodo okoliščine drugačne. In tega, ali je bil naš pristop (in uporabljena strategija ali tehnika) učinkovit ali ne, ne moremo vedeti takrat, ko smo ga uporabili, morda tudi kasneje ne ali sploh nikoli. Kajti učenje poteka v umu študenta, ta pa je precej zapleten kraj in procesa ni mogoče opazovati.

In kaj bi lahko bila alternativa konceptu dobre ali najboljše prakse? Kot pravita Edge in Richards (1988, str. 572) predstavlja alternativo konceptu najboljše prakse koncept »teoretiziranja prakse« skozi spodbujanje učiteljev k preučevanju svoje trenutne prakse.

Bistvo dobrega poučevanja je v njegovi nenehni emergentni [nastajajoči, vznikajoči] naravi: nikoli povsem formalizirano ali normalizirano, vselej se odzivajoče na naslednji krog ravnanja in opazovanja, refleksije, načrtovanja in nadaljnjega ravnanja, skozi katere se teoretizira sama narava prakse.

Kot poudarjata avtorja, teoretizirana praksa ne dopušča koncepta najboljše prakse kot abstrakcije določenih učiteljev in študentov v specifičnih kontekstih, ampak je neločljivo povezana z osebnim in profesionalnim razvojem učiteljev (str. 573).

Vse to pa seveda ne pomeni, da dobre oz. najboljše prakse ne morejo biti koristne. Nasprotno, brez preučevanja dobrih oz. najboljših praks ne more priti do inovacije. Primeri dobrih ali najboljših praks nam lahko pomagajo razumeti naša razumevanja in ravnanja (prakse) na določenem področju, kar nam omogoča, da naredimo stvari drugače, tj. na način, ki upošteva kontekst in paleto drugih dejavnikov, ki vplivajo na naše poučevanje in na učenje ter študijsko uspešnost naših študentov. Kot se zdi, je najbolje, če dobro ali najboljšo prakso uporabljamo za učenje in razvijanje, in je najslabše, če jo zgolj posnemamo v pričakovanju, da nas bo naredila tako dobre, kot so najboljši.

Dobro bi bili, če si učitelj, ko se sreča z dobro ali najboljšo prakso, zastavi vprašanja, kot npr. Kdo in na kakšni osnovi je odločil, da je ta praksa dobra ali najboljša? V kakšnih okoliščinah in pod kakšnimi pogoji je ta praksa pokazala kot dobra oz. najboljša? S kakšno verjetnostjo bo uvedba dobre ali najboljše prakse’ dala rezultate v kontekstu in ob pogojih, v katerih poučujem?

Morda bi, kot je nekdo zapisal, namesto dobrih ali najboljših praks uporabljali izraz ‘pametne prakse. Najbolje je, da učitelj sam razmisli, kaj je najboljše za ravnanje v pedagoških situacijah, ki so, kot so bile vselej, edinstvene in neponovljive.

Viri:
Acunzo, J. (2018). Break the Wheel: Question Best Practices, Hone Your Intuition, and Do Your Best Work. Unthinkable Media. Amazon.sg: Books.
Edge, J. in Richards, K. (1998). Why Best Practice Is Not Good Enough. TESOL Quarterly, 32(3), str. 569–75.
Nagpal, G. (2013). Talent Economics: The Fine Line Between Winning and Losing the Global War for Talent. London: Kogan Page.
Weimer, M. (b.d.). Finding the Best Method. V Effective Strategies for Improving College Teaching and Learning. Faculty Focus Special Report. Magna Publications.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki