‘Sokratska metoda’ v sodobnem visokošolskem poučevanju

Nikogar ne morem ničesar naučiti, lahko ga le spodbudim k razmišljanju. ― Sokrat

Zastavljanje vprašanj je, poleg razlage, najosnovnejše pedagoško orodje vsakega visokošolskega učitelja, zastavljanje ‘učinkovitih vprašanj’ pa njegov večni izziv. Eden od načinov zastavljanja vprašanj, ki v zadnjem času priteguje povečano pozornost visokošolske izobraževalne sfere, je uporaba sicer že dolgo znane, vendar pogosto slabo razumljene ‘sokratske metode’ oz. ‘sokratskih vprašanj’ pri poučevanju. Za kaj pravzaprav gre?

Obširnejša razlaga izvirne sokratske – ali bolje rečeno, Sokratove – metode sodi v domeno filozofov, saj je že od nekdaj del njihovega poklicnega habitusa in, če poučujejo, pedagoškega repertoarja. V osnovi gre za to, da za Sokrata poučevanje ni posredovanje dejstev in informacij, ampak sestoji iz spodbujanja in izzivanja učencev, najpogosteje skozi navzkrižno ‘preiskovanje’, da priznajo lastne zmote in nato, skozi zastavljanje provokativnih vprašanj in introspekcijo, usmerjanja k spoznavanju resničnega znanja. Sokratska metoda – izraz sokratska vprašanja praktično pomeni isto – je preživela preizkus časa in se danes uporablja, čeprav ne nujno pod tem imenom, v različnih okoljih in kontekstih visokošolskega poučevanja in učenja. Še posebej se je sokratska metoda uveljavila pri poučevanju bodočih zdravnikov in pravnikov, glavni cilj pri tem pa je, da bi študentom pomagali pri poglabljanju v težavne in kompleksne pojme in načela. Seveda pa sodobna sokratska metoda danes ne pomeni isto kot njena izvirna verzija, ki jo je uporabljal slavni grški mislec, in študenti v iskanju odgovorov niso prepuščeni zgolj sami sebi. Je predvsem orodje, ki ga uporablja učitelj, da bi spodbudil odprto in produktivno diskusijo med seboj in študenti ter med samimi študenti in jim tako pomagal pri razvijanju miselnih veščin višjih nivojev, kot sta analitično razmišljanje in logično sklepanje.

Eno najbolj znanih klasifikacij sokratskih vprašanj je predlagal Richard Paul (1993) in sestoji iz šestih tipov vprašanj, in sicer:

  1. Razjasnjevalna vprašanja (npr.  Zakaj tako pravite? Kaj je bistvo vaše trditve? Bi lahko to povedali drugače? Ali mislite, da…?
  2. Vprašanja za preverjanje domnev (npr. Ali lahko potrdite ali ovržete to domnevo? Kaj bi lahko predvideli namesto tega? Zakaj bi lahko kdo tako domneval? Kaj bi se zgodilo, če bi…?
  3. Vprašanja za preverjanje logičnega sklepanja in dokazov (npr. Kako veste, da je to res?  Ali lahko pojasnite svoje razloge?  Kako ste prišli do tega zaključka? Ali imate za to kak dokaz?
  4. Vprašanja o stališčih ali pogledih (npr. Kaj mislite s tem? Zakaj je to najbolje?  Kako bi to učinkovalo? Kakšne so alternative?
  5. Vprašanja o implikacijah in posledicah (npr. Zakaj je to pomembno? Kaj to vprašanje predvideva? Kakšne so lahko posledice tega prepričanja?
  6. Vprašanja o vprašanju (npr. V čem je bistvo tega vprašanja? Zakaj sem to vprašal? Kaj to pomeni?

Kot pravi Paul, klasifikacija ni hierarhična v tradicionalnem smislu. Kategorije gradijo druga na drugi, vendar ne sledijo nekemu vzorcu ali obliki. Odgovor na eno vprašanje bo lahko vodil v drugo kategorijo spraševanja, ki jih učitelj ni vnaprej predvidel. Naloga učitelja je, da ohranja diskusijo v ‘pravi smeri’, vendar študentom tudi omogoča, da po svoje ‘potujejo’ k cilju.

V praksi poteka uporaba sokratske metode oz. sokratskih vprašanj najpogosteje tako, da učitelj z uporabo strateško načrtovanih vprašanj študente na različne načine ‘vodi’ (vabi, spodbuja, izziva ipd.) k razumevanju ciljnega pojma oz. ideje. Na primer, pri uri na pravni fakulteti profesor študentu, potem ko je ta povzel nek pravni primer, zastavi zaporedje sokratskih vprašanj, ki vključujejo relevantna pravna načela, povezana s primerom. Profesor pogosto manipulira z dejstvi ali pravnimi načeli, ki so povezana s primerom, da bi pokazal, kako se lahko rešitev primera pomembno spremeni, če se spremeni zgolj eno samo dejstvo. Cilj pri tem je, da študenti s kritičnim razmišljanjem pod pritiskom utrjujejo svoje znanje o primeru (Fabio, 2019).

Eden od ciljev zastavljanja sokratskih vprašanj, je doseči pri študentih t. i. ‘produktivno nelagodje’ (ang. productive discomfort), kjer pa ne gre za vzbujanje strahu pri študentih, tako da bi ti prišli na predavanje pripravljeni, temveč je cilj vzbuditi pri njih nelagodje, ker ne zmorejo jasno artikulirati svojih stališč, prepričanj in vrednot, oziroma da njihova stališča, prepričanja in vrednote ne vzdržijo poglobljene presoje. Z ugotavljanjem znanja (in meja tega znanja), ki ga študenti že imajo, učitelj gradi osnovo za poučevanje na nivoju, ki ga lahko razumejo. Pri tem je pomembno – in tu se sokratska vprašanja bistveno razlikujejo od (izvirnih) Sokratovih vprašanj – da poteka zastavljanje in odgovarjanje na sokratska vprašanja v pozitivnem učnem okolju. Sokratski učitelj ni nasprotnik v argumentaciji, ne igra (razen takrat, ko želi s tem spodbuditi diskusijo) ‘hudičevega advokata’, niti ne zastavlja vprašanj, da bi zgolj preverjal znanje. Je udeleženec v dialogu, ki se je vselej pripravljen tudi sam nekaj naučiti.

Spodaj je nekaj namigov za uporabo sokratske metode oz. sokratskih vprašanj, ki so bili objavljeni v učiteljem namenjenem biltenu Univerze Stanford v ZDA (The Socratic Method, 2003, str. 3).

  1. Vzpostavi konverzacijski okvir. Uporabljaj imena, opozori študente na pomen poslušanja in odzivanja (ne zgolj enkratni komentarji) in naj bodo se usmerijo na koncepte ali načela, ne pripovedovanje zgodb v prvi osebi.
  2. Zastavljaj vprašanja in naj te nemoti tišina. Čakaj vsaj 10 sekund, preden ponoviš vprašanje. Ni potrebe po zapolnjevanju pogovorne praznine, tišina ustvarja koristno napetost.
  3. Poišči načine za ustvarjanje ‘produktivnega nelagodja’. Nenapovedano klicanje deluje, vendar ga ublaži z delom v majhnih skupinah, da lahko študenti govorijo s svojimi sosedi.
  4. In predvsem, uporabljaj nadgrajevalna vprašanja (ang. follow-up questions). Študenti naj govorijo zase, ne pa ponavljajo to, kar so prebrali v gradivih ali slišali na predavanju.
  5. Vselej bodi odprt, da se naučiš nekaj novega. Bodi pripravljen reči, da na vprašanje ne znaš odgovoriti.
  6. Pozdravi »noro idejo«, ki ponuja nove perspektive na temo, vendar jemlji pogum tistim, ki niso resni.
  7. Jedrnatost in kratke intervencije s strani učitelja, so dobrodošle. Nobenih govorov ali dolgih predavanj.
  8. Odvračaj od hlapčevskega spoštovanja avtoritet in statusa. Če je le mogoče, razčleni. Študenti se vse preveč radi ‘gredo šolo’ in odkrivajo to, kar je treba vedeti, da prideš skozi.
  9. Poišči prostor, ki spodbuja interakcijo. Na tla pritrjeni sedeži so resna ovira.
  10. Slednjič, ne boj se velikosti. Vse to je mogoče tudi pri velikih skupinah. Sokratska metoda je možna v učilnici s 70 študenti. Le bolj uporabljaj majhne skupine.

In kako se sokratska metoda in sokratska vprašanja udejanjajo v današnjih visokošolskih učilnicah? Odgovor bo najbrž, kakor kje. Sokratska metoda se danes uporablja na toliko načinov, da najbrž tudi sam Sokrat ne bi prepoznal marsikatere tehnike, ki nosi njegovo ime. V luči spremenjenih razmer, v katerih se danes izvaja visokošolsko izobraževanje, še posebej zmanjševanja časa, ki ga učitelj in študenti preživijo v visokošolski učilnici, je ustvarjanje ‘produktivnega neugodja’ – ključne značilnosti sokratske metode – marsikje zgolj nedosegljiv cilj. Iz mnogih opisov »bolečih« poskusov učiteljev, da bi v visokošolski učilnici s študenti vzpostavili produktivni dialog in diskusijo, pa je mogoče s precejšnjo mero gotovosti domnevati, da bi Sokrat, če bi bil pri teh poskusih navzoč, najbrž še enkrat mirno spil strup.

Viri
Fabio, M. (2019). How the Socratic Method Works and Why Is It Used in Law School [spletni vir]. ThoughtCo, 25. avg. 2020, thoughtco.com/what-is-the-socratic-method-2154875.
Paul, R. (1993). Critical Thinking: How to Prepare Students for a Rapidly Changing World. Santa Rosa, CA: Foundation for Critical Thinking.
The Socratic Method: What it is and How to Use it in the Classroom. Speaking of Teaching  (Stanford University Newsletter on Teaching), 13(1), 2003.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki