Problem je vedeti, kaj je problem

Ustvarjalnost se skriva v tem, kako nekdo razume probleme, in ne toliko v tem, kako jih reši. – Jacob W. Getzels

Veščine reševanja problemov so že dolgo v samem vrhu miselnih veščin, ki naj bi jih v času študija razvili študenti. Na univerzah in visokošolskih ustanovah širom po svetu študenti rešujejo probleme, pogosto vnaprej pripravljene in z že znanimi rešitvami. Manjše pozornosti pa so deležne veščine ‘odkrivanja’ problemov.

Menda je Albert Einstein, tako pravi znani citat, nekoč rekel, da bi, če bi imel eno uro časa, da reši problem, porabil 55 minut za razmišljanje o problemu in 5 minut za njegovo rešitev. V citatu je gotovo več kot zrno resnice; raziskave (npr. Lesgold, 1988; Merrill Rostan, 1994; Björklund, 2013) ugotavljajo, da je ena od razlik med eksperti in začetniki na nekem področju ta, da eksperti na splošno porabijo več časa za definiranje in strukturiranje problema, vendar pridejo do pravilne rešitve hitreje kot začetniki. Avtorji te veščine opisujejo kot veščine ‘odkrivanja problemov’ (ang. problem-finding skills), kjer gre za več med seboj povezanih veščin, kot so ugotavljanje problemov, definiranje problemov, izražanje problemov, strukturiranje problemov idr. Vsem tem veščinam je skupno to, da nanje vplivajo poleg miselnih dejavnikov tudi dejavniki, kot so intuicija, preference, čustva in stališča (Runco in Nemiro, 1994).

Pojem ‘odkrivanja problemov’ se tesno povezuje s pojmom ustvarjalnosti, o povezanosti med obema pojmoma pa na ilustrativen način govori raziskava, ki sta jo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja opravila Michaly Csikszentmihalyi – najbolj znan po svojem prepoznavanju in poimenovanju psihološkega koncepta ‘zanosa’ (ang. flow) – in Jacob Getzels, psihologa na Univerzi v Chicagu v ZDA, ko sta preučevala vlogo problemov pri ustvarjalnosti. V eksperimentu, ki sta ga izvedla s pribl. 40 študenti 4. letnikov študija umetnosti na omenjeni univerzi, sta raziskovalca študente zaprosila, da med 27 različnimi predmeti na mizi izberejo nekaj predmetov, jih postavijo kot tihožitja ter narišejo risbo. Študenti so pristopili k nalogi na dva načina. Nekateri so izbrali le enega ali dva predmeta, si na hitro zamislili svojo risbo ter začeli risati. Drugi so si vzeli čas, izbrali več predmetov, porabili več časa za svojo zamisel in več časa za dokončanje risbe. Kot komentirata avtorja, je prva skupina (‘reševalci problemov’), poskušala rešiti problem, pri čemer je bilo ključno vprašanje, ‘Kako naj naredim dobro risbo?’. Druga skupina (‘odkrivalci problemov’), je poskušala odkriti problem, ključno vprašanje pa je bilo, ‘Kakšno dobro risbo lahko naredim?’ Csikszentmihalyi je nato organiziral predstavitev izdelanih risb in povabil panel umetnostnih strokovnjakov, da ocenijo dela. ‘Odkrivalci problemov’ so se pokazali kot bolj ustvarjalni.

Rezultati eksperimenta, ki sta ga izvedla Csikszentmihalyi in Getzels (1976, 1978), in sam koncept ‘odkrivanja problemov’ imajo pomen za visokošolsko izobraževanje. Potrjujejo to, kar sicer v izobraževanju že dolgo vemo, namreč da zastavljanje vprašanj vodi k višjim nivojem mišljenja in ustvarjalnosti kot pa iskanje hitrih odgovorov in rešitev. V eksperimentu obeh avtorjev so morali ‘odkrivalci problemov’ rešiti isti problem, kot so ga imeli ‘reševalci problemov’, ko so sedli k izdelavi risbe, vendar je bil čas in napor, da bi pred iskanjem rešitve zastavili več vprašanj, razlog, ki je vodil k bolj ustvarjalnemu končnemu rezultatu. Tako odkrivanje problemov kot njihovo reševanje zahtevata visoko stopnjo analitične zmožnosti, vendar je med obema pomembna razlika: ‘reševalci problemov’ analizirajo trenutni problem in to analizo uporabijo za določanje rešitve. Za razliko od tega ‘odkrivalci problemov’ svoje analitično razmišljanje dopolnjujejo s kritičnim razmišljanjem o vsem, s čimer se soočijo.

Josh Spector (2016) v svojem blogu na temo že omenjenega Einsteinovega citata (mimogrede, naslov tega prispevka sem si sposodil pri njem), predlaga 10 strategij, ki jih lahko posameznik uporabi, da bi videl probleme z različnih perspektiv in »obvladal to, kar je najpomembnejši korak pri reševanju problemov: Najprej jasno definiraj problem.«. Te strategije so:

  1. Parafraziraj problem (uporabi druge besede, zamenjuj posamezne besede).
  2. Izpostavi in izzovi domneve (te so pogosto napačne, še zlasti tiste ‘nedotakljive’).
  3. Povezuj navzgor (vsak problem je del večjega problema).
  4. Povezuj navzdol (vsak problem sestoji iz mnogih manjših problemov).
  5. Poišči različne perspektive (večkrat znova definiraj problem).
  6. Učinkovito uporabljaj jezik (npr. namesto ‘Kako lahko…?’ raje ‘Na kakšne načine bi lahko… (ravnanje, predmet ravnanja ), da bi… (rezultat)?’
  7. Naredi mikavno (da bo vabilo k ukvarjanju s problemom).
  8. Postavi problem na glavo (razkrijejo se lahko precej očitne rešitve izvirnega problema).
  9. Zberi podatke (razišči vzroke in okoliščine problema).
  10. Problemsko reši svojo opredelitev problema (priti do prave perspektive je problem sam po sebi – loti se ga s katerokoli tehniko ustvarjalnega razmišljanja).

Kot pravi Spector v zaključku svojega prispevka, je definiranje problemov mnogo težje od njihovega reševanja, vendar »je plačilo vredno truda«.

Kot se zdi, bi lahko zgornjih 10 strategij – Spectorjev prispevek sicer sodi na področje poslovanja in menedžmenta – prišlo prav tudi visokošolskim učiteljem. Pri poučevanju zahtevne snovi, na primer kompleksnega pojma ali ideje, bi lahko učitelj k reševanju problemov, ki jih imajo študenti z razumevanjem teh pojmov/idej pristopil tako, da bi namesto iskanja hitrih rešitev (npr. z večkratnim ponavljanjem razlage) najprej z uporabo katere od zgornjih strategij definiral problem, npr. ga parafraziral oz. razložil z drugimi besedami (1. strategija), razstavil na manjše probleme in jih obravnaval vsakega posebej (4. strategija), ga definiral na več načinov (5. strategija), se potrudil in naredil problem ‘mikaven’ za študente (7. strategija) in tako naprej. Po isti logiki lahko učitelj pristopi k reševanju kateregakoli problema pri poučevanju. In po isti logiki lahko tudi univerze in visokošolske ustanove pristopajo k reševanju problemov, s katerimi se soočajo. To resda zahteva čas in napor, vendar je plačilo vredno truda.

Viri
Björklund, T. A. (2013). Initial Mental Representations of Design Problems: Differences between Experts and Novices. Design Studies, 34(2), 135–160.
Csikszentmihalyi, M. in Getzels, J. W. (1978). The Creative Vision: A Longitudinal Study of Problem Finding in Art. The American Journal of Psychology, 91(1), 165–169.
Getzels, J. W. in Csikszentmihalyi, M. (1976). The Creative Vision: Longitudinal Study of Problem Finding in Art. New York: John Wiley & Sons.
Lesgold, A. (1988). Problem Solving, V R. J. Sternberg & E. E. Smith (ur.), The psychology of human thought (str. 188–213). Cambridge: Cambridge University Press.
Merrill Rostan, S. (1994). Problem Finding, Problem Solving, and Cognitive Controls: An Empirical Investigation of Critically Acclaimed Productivity. Creativity Research Journal 7(2), 97–110.
Runco, M. A. in Nemiro, J. (1994). Problem finding, creativity, and giftedness. Roeper Review, 16(4), 235–12.
Spector, J. (2016). How Well You Define a Problem Determines How Well You Solve It [blog, 25.10.2016]. Litemind. https://litemind.com/problem-definition/

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki