‘Poučljivi trenutki’ kot priložnosti za učenje in intelektualni razvoj

Ko enkrat začneš iskati poučljive trenutke, jih boš našel vsepovsod. – Kara Durbin

V visokošolskem izobraževanju že dolgo vemo, da učenje in intelektualni razvoj študentov ne potekata na linearen način tj. po urejenem in vnaprej določenem zaporedju), ampak v »skokih«, tj. trenutkih, ko se študentu nenadoma »odpre«. Poučevanje po tej logiki je potemtakem ustvarjanje pogojev, da bi do teh skokov oz. trenutkov prišlo. K temu lahko pripomore učiteljeva zmožnost prepoznavanja in uporabe poučljivih trenutkov.

Po splošni definiciji pomeni v izobraževanju poučljiv trenutek čas, ko postane učenje določene teme, koncepta ali ideje možno ali najlažje. To se običajno zgodi, ko postanejo študenti zaradi potrebe, da bi nekaj obvladali ali zavestne želje, da bi nekaj vedeli, pozorni na predmet oz. vsebino učenja, in v svoje učenje vložijo zadosten napor. Za učitelja je to idealen trenutek, da študente nekaj nauči, npr. tako, da jim prenese informacije o pojmu, ideji ali postopku na tak način, da potem pojem ali idejo razumejo oziroma lahko izvedejo postopek. To se npr. zgodi, ko študent zastavi nepričakovano vprašanje, ko več študentov pokaže zanimanje za temo, ko odgovor na zastavljeno vprašanje sproži nova vprašanja ali ko pride v poučevalno-učnem procesu do dogodka ali situacije, ki vzbudi radovednost in zanimanje študentov. Izkušen učitelj prepozna potencial tega trenutka in obseg, do katerega je večina študentov dosegla »kognitivno izstrelišče, na katerem potrebujejo le vešč pedagoški potisk« (Peters, 2000).

Izraz ‘poučljivi trenutki’ je populariziral Robert Havighurst (1952), ki poučljive trenutke definira kot trenutke, ko so se ljudje pripravljeni (na)učiti in uporabiti informacije zaradi svojih življenjskih situacij. Na področju izobraževanja odraslih najdemo idejo poučljivih trenutkov v eni od vodilnih predpostavk andragoške teorije, ki jo je razvil Malcolm Knowles (1984), in ki pravi, da so odrasli pripravljeni za učenje, ko najdejo nekaj, kar želijo vedeti ali postati v tem izurjeni, ali ko izkusijo nekaj, kar se povezuje z njihovimi življenji. Naučiti se želijo stvari, da bi se lahko učinkovito odzvali na resnične življenjske situacije.

Če pobrskamo po psihološki teoriji, najdemo povezavo med poučljivimi trenutki in pojmom oz. teorijo kognitivne disonance (Festinger, 1957), kjer gre za psihološko stanje, do katerega prihaja v situacijah, ki vključujejo nasprotujoče si informacije, stališča, prepričanja ali vedênja, ki v nas povzročajo občutek neugodja, ki si ga prizadevamo odpraviti, da bi znova vzpostavili ravnotežje. V vsakdanjem življenju pride do kognitivne disonance npr. ko se zlažemo in imamo zaradi tega slab občutek, ker se imamo sicer za poštene. Na izobraževalnem področju, npr. pri poučevanju po spletu, pa je primer kognitivne disonance občutek neugodja, ki ga doživljajo učitelji, ko njihova sicer pozitivna stališča do izobraževanja na daljavo trčijo ob njihova negativna izkustva, ki jih doživljajo izvedbi poučevanja z uporabo spletnih orodij. Za Hansena (1998) je doseganje kognitivne disonance pri študentih ključni pogoj za ustvarjanje poučljivih trenutkov, medtem ko je refleksija (kritični razmislek) sredstvo, da se ti spremenijo v trajna učna izkustva.

Ne glede na to, da pride do poučljivih trenutkov spontano in jih ni moč vnaprej predvideti, lahko učitelj s skrbnim načrtovanjem ustvari trenutke, ko so študenti pripravljeni za učenje. Za začetek morajo učitelji gledati na svoje predmete skozi oči svojih študentov, da bi lahko predvideli, kje se bo lahko študentom zataknilo, in v svoje učne načrte (kurikulume) vgraditi dodatno podporo in smernice v obliki napotkov in pojasnil ter učnih sredstev (npr. video, spletni forum, kviz za samopreverjanje idr.), ki ustrezajo zahtevam ‘na potrebah študentov temelječega’ poučljivega trenutka. Kdaj in kam bodo učitelji umestili to dodatno podporo in učna sredstva, je pri tem ključnega pomena, saj mora biti čas ravno pravi (Havighurst, 1952). Na primer, če morajo študenti čakati na odgovor na vprašanje do naslednje ure ali na komentar k svojemu pisnemu izdelku do naslednjega tedna, potem je priložnost za poučljiv trenutek izgubljena. Tudi učna sredstva, ki so namenjena za podporo poučljivim trenutkom, morajo biti umeščena čim bližje trenutku in mestu, ko jih bodo študenti potrebovali in bodo motivirani, da vsebine, koncepte in ideje, ki jih je posredoval učitelj usvojijo na način, da se bodo prijele. Še zlasti pa lahko postanejo poučljivi trenutki pomanjkljiva ali napačna razumevanja, ki jih med učnim procesom izkazujejo študenti, zmote v argumentaciji, napake in nepravilnosti v seminarskih in praktičnih nalogah, pa tudi primeri goljufanja pri testih.

Med vprašanji, s katerimi se skoraj vsakodnevno soočajo visokošolski učitelji, pripada »častno« mesto vprašanju, kako motivirati pogosto slabo pripravljene študente, ki jim primanjkuje notranje motivacije za učenje oz. študij. Ustvarjanje okolja, ki spodbuja motivacijo in učenje, je zato prva naloga, ki jo morajo opraviti učitelji, ustvarjanje poučljivih trenutkov pa način, kako lahko to dosežejo. Kar je potrebno, je predvsem to, da so pozorni na to, kar se dogaja v visokošolski učilnici, da bodo lahko opazili priložnosti za poučljive trenutke. Če, na primer, ko študenti opravljajo nalogo, opazijo, da se študenti mučijo in delajo napake, potem je prav takrat idealni trenutek za morebitno dodatno razlago ali pojasnilo. Ali pa, če opazijo, da študenti pri navajanju virov v svojih seminarskih nalogah niso dosledni ali se celo zatekajo h goljufanju, potem je bolje, če jih, namesto da jih kaznujejo, naučijo o tem, kaj je kredibilni vir, kako ga najdeš in citiraš. Seveda morajo pri tem paziti, da bodo za to, kot poudarja Havinghurst (1952) izbrali pravi trenutek.

Viri:
Festinger, L. (1957). A Theory of Cognitive Dissonance. Stanford, CA: Stanford University Press.
Hansen, E. J. (1998). Creating Teachable Moments… and Making Them Last. Innovative Higher Education, 23, 7–26.
Havinghurst, R. J. (1953). Human Development and Education. New York:  Longmans, Green.
Knowles, M. S. & Associates (1984).  Andragogy in Action: Applying modern principles of adult education. San Francisco: Jossey-Bass.
Peters, D. (2000). Taking cues from kids. Portsmouth, NH: Heinemann.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Deli na Facebook
Deli na Twitter
Deli na Linkdin
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki