Poučevanje kompleksnih pojmov: od razlage k izkustvu

V repertoarju pedagoških opravil visokošolskega učitelja je poučevanje ključnih (za predmet in  disciplino) in zato kompleksnih pojmov eno najzahtevnejših in hkrati najbolj »tveganih« opravil. Vsak učitelj se slej ko prej sooči z bridko resnico, da tudi še tako podrobna in jasna razlaga pojma ali ideje ni jamstvo, da bo pri študentih prišlo do razumevanja, ki je pogoj za premik k višjim ravnem mišljenja, kot so analiza, sinteza in vrednotenje. Dejstvo je tudi, da imajo mnoge ‘inovativne’ in s sodobno tehnologijo podprte metode in tehnike poučevanja sicer pozitivne učinke na prisotnost v predavalnici in zadovoljstvo študentov, a so dokazi o tem, da bi njihova uporaba bistveno prispevala h razumevanju, sila skromni. Kot je v znanem prispevku Zbogom predavanje? zapisal avtor ene takšnih strategij (t. i. vrstniško poučevanje) Eric Mazur (2009, str. 51), »to, kar šteje, ni tehnologija, ampak pedagogika«.

In kakšna ‘pedagogika’ lahko študentom pomaga pri razumevanju kompleksnih pojmov in idej? Iz spoznanj nevroznanosti (npr. Zull, 2002) zdaj tudi ‘znanstveno’ vemo, da morajo študenti, da bi kompleksen pojem razumeli, tega najprej ‘videti’, še posebej v njegovi različnosti od drugih sorodnih pojmov, k razumevanju kompleksnega pojma pa tudi pomaga, če ga učitelj razgradi na njegove sestavne dele (‘podpojme’) in študenti razvijajo svoje razumevanje kompleksnega pojma na bolj postopen način. Repertoar visokošolske didaktike ponuja široko paleto strategij za poučevanje kompleksnih pojmov, kot so npr. uporaba primerov, analogij, prispodob in zgodb, uporaba pojmovnih mrež, zastavljanje konceptualnih vprašanj, diskusije, reševanje problemov idr. Težava pri tem je, da te in druge strategije same po sebi še niso jamstvo, da bo njihova uporaba prispevala k razumevanju kompleksnih pojmov. Ključno vprašanje in hkrati izziv za učitelje je, kako doseči, da bodo študenti v teh strategijah in učnih aktivnostih videli pomen in korist za svoje učenje. Če ju ne bodo, se vanje ne bodo angažirali (tj. se z njimi ne bodo aktivno in prizadevno ukvarjali) in bo učinek majhen. Študenti bodo sicer »stali v vodi«, vendar ne bodo »pili«.

Med strategijami poučevanja kompleksnih pojmov in idej, ki si še zlasti prizadevajo motivirati študente (tj, doseči, da bi »stali v vodi in pili«), je tudi uporaba ‘resnih iger’, kot je npr. igranje monopolija pri študiju ekonomskih in poslovnih ved. Cilj teh iger (ali simulacij) je doseči, da bodo študenti kompleksen pojem ne le ‘videli’, ampak tudi ‘doživeli’ v pogojih, ki so čim bolj podobni pogojem resničnega sveta. O eni takšni strategiji na področju študija poslovnih ved, ki je vzbudila precej zanimanja med visokošolskimi učitelji, je pred kakšnim letom poročal ameriški visokošolski tednik The Chronicle of Higher Education. Za kaj je šlo?

Dva profesorja na Fakulteti za poslovne vede Univerze v Severnem Teksasu (University of North Texas College of Business) sta zasnovala in izvedla (kasneje nagrajeni) projekt Zavarovanje ocen, v katerem sta se namenila poučevati koncepte na področju zavarovalništva, kot sta npr. ‘tveganje’ in ‘verjetnost’ na način, ki ima za študente pomen (in jih tako motivira), hkrati pa sta želela ugotoviti, kako ta način poučevanja vpliva na način njihovega učenja. Pri projektu je šlo v osnovi za to, da so lahko študenti »zavarovali« svoje ocene pri predmetu, izvedba pa je potekala tako, da so študenti za vsako ocenjeno nalogo pri predmetu prejeli točke (podobno kot dolarje) v upanju potencialnega »izplačila« po zaključnem izpitu. Točke so predstavljale način akumuliranja »premoženja«. Na koncu semestra, ko so se soočili z zadnjo »nevarnostjo«, zaključnim izpitom, so lahko nekaj od zbranih točk porabili za ohranitev ocene, dosežene pred zaključnim izpitom. Dodatno k temu so lahko študenti v timih delovali kot zavarovalni agenti in pridobivali druge študente k podpisovanju »polic za zavarovanje ocen«. Pri tem so študenti-zavarovalni agenti uporabljali dejavnike, kot so uspešnost na vmesnem izpitu, povprečje ocen, glavni predmet študija in letnik za ugotavljanje verjetne višine »izgube« vsakega študenta ob zaključnem izpitu (npr. koliko točk bo nekomu verjetno manjkalo). Z uporabo teh informacij so se lahko zavarovalniški timi odločali o ustrezni »premiji« za zavarovanje za »nezgodo« na izpitu, višina premije pa je bila določena na osnovi pričakovane uspešnosti in obsega predvidene »izgube«. Zavarovalne police so vključevale tudi pogoje za zavarovanje pred goljufijo, »nesrečo« na izpitu ali nepričakovanim dogodkom, npr. boleznijo. Kot najboljše so bile ocenjene takšne zavarovalne pogodbe, ki so študenta zavarovale pred »izgubo« in ga spodbujale k obvladovanju majhnih tveganj (redno opravljanje študijskih obveznosti).

In kakšna je (bila) korist od te poučevalne strategije? Kot pravita profesorja, pri tem projektu ni šlo toliko za »zavarovanje ocen«, ampak za to, da so študenti opravljali zavarovalniške vloge. Če so na začetku izvajanja projekta o njem še razmišljali kot potrošniki (npr. kako bi dobili največ pokritja za najnižjo premijo), so skozi delo in sodelovanje pri projektu začeli razmišljati kot »zavarovalnica«, med pridobljenimi spoznanji pa je bilo tudi to, zakaj takšni produkti, kot je »zavarovanje ocen«, ne morejo obstajati na trgu.

Zgoraj opisana poučevalna strategija je utemeljena na desetletja starih spoznanjih o kakovostnem in učinkovitem učenju, na spoznanjih novo nastajajočih znanosti učenja (npr. nevroznanost) in seveda tudi z načeli ‘na študenta osredinjenega poučevanja’, na katerega danes prisega praktično vsaka univerza ali visokošolska ustanova. Njena izvedba – v opisanem primeru je šlo za semestrski projekt –  je rezultat zavestne odločitve obeh učiteljev o tem, kakšno poučevanje bo privedlo (oz. lahko privede) do razumevanja ključnih in zato kompleksnih pojmov in idej pri predmetu. Seveda tudi pri tej poučevalni strategiji, tako kot pri vseh drugih, uspeh ni vnaprej zajamčen. Je pa mogoč, in to dosti bolj, kot je mogoč pri ‘jasni in podrobni’ razlagi, četudi je ta izvedena »v nulo«.

Viri

How 2 Professors Use a ‘Grade Insurance’ Project to Motivate Students. The Chronicle of Higher Education, 12. dec. 2018. Dostopno na https://www.chronicle.com/article/How-2-Professors-Use-a/245310
Mazur, E. (2009). Farewell, lecture? Science, 323(5910), 50–51.
Zull, J. E. (2002).  The Art of Changing the Brain: Enriching the Practice of Teaching by Exploring the Biology of Learning. Sterling, VI: Stylus Publishing. 

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja