Ponižane in razžaljene študentske ankete

Le čevlje sodi naj Kopitar!  — F. Prešeren

Že vse od nastanka pred dobrim stoletjem so študentske ankete predmet kritik, predvsem zaradi tega, ker da ne merijo tega, kar naj bi merile, tj. učenja študentov, ampak merijo to, kako študenti doživljajo predmet in učitelja in kako so z enim in drugim zadovoljni. Kljub kritikam so univerze s takšnimi anketami zadovoljne, saj jim predstavljajo priročen vir podatkov za presojanje pedagoškega dela učiteljev ter njihovo akademsko promocijo in nagrajevanje.

Ob prej povedanem bi bila kakršnakoli kritika na račun študentskih anket, ki bi prišla s strani katere od univerz, pravi čudež. In prav to se je, kot si lahko preberemo v dveh javno dostopnih sklepih sodišč, tudi zgodilo. V prvem primeru (UPRS sodba I U 607/2012) tožena stranka (univerza) ugotavlja, da

[a]nkete same po sebi nimajo potrebne kvalitete in ne nudijo argumentirane ocene posameznikovega dela in je naloga študentskega sveta, da jih ustrezno interpretira. Prav mnenje študentskega sveta je tisti akt, ki odraža mnenje študentov […] in da je merodajno mnenje študentskega sveta in ne anket.

Prostodušno priznanje o, povejmo naravnost, ničvrednosti anket– stranke so v sodnem postopku seveda dolžne govoriti resnico – odpira vsaj dve vprašanji. Prvič, kako je mogoče, da univerza kot akademska ustanova par excellence presoja pedagoško delo svojega akademskega osebja z uporabo anket, ki »nimajo potrebne kvalitete in ne nudijo argumentirane ocene posameznikovega dela«? In drugič, kaj študentske svete sploh kvalificira za komentiranje ali interpretacijo študentskih anket ter zakaj naj bi bilo merodajno mnenje študentskega sveta, ne pa rezultati anket? Glede slednjega je še bolj zgovoren drugi primer (UPRS sodba I U 1605/2015), v katerem tožena stranka (univerza) med drugim pove:

Vendar študentsko mnenje nikakor ni omejeno zgolj na komentar študentskih anket, saj lahko študentski svet poda tudi širše mnenje o pedagoški usposobljenosti kandidata, ki presega komentar oziroma povzetek statistične analize rezultatov anket. Študentski svet lahko tudi iz drugih virov pridobi vse potrebne informacije, da si lahko ustvari celovito predstavo o pedagoški usposobljenosti kandidata.

Kot določa 11. člen Minimalnih standardov za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih (2010), mora pri vsaki izvolitvi visokošolskega učitelja in visokošolskega sodelavca v višji naziv ali ponovni izvolitvi kandidat predložiti »mnenje študentskega sveta, ki temelji na rezultatih študentske ankete ali drugih instrumentov preverjanja pedagoškega dela«. Pomen besede ‘temeljiti’ je kristalno jasen in bi moral še tako neukemu povedati, da so ‘temelj’ za sprejemanje mnenj o pedagoškem delu visokošolskih učiteljev ANKETE –kakršnekoli pač že so. Za razliko od tega pa so izrazi »širše mnenje« »iz drugih virov«, »vse potrebne informacije« in »celovita predstava« megleni in odprti za paleto razlag ter že iz tega razloga neprimerni, da bi bili ‘temelj’ česarkoli pomembnega – in postopki za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja to so.

Kot je mogoče sklepati iz obeh zgornjih izjav, nobena od univerz ne zaupa rezultatom svojih lastnih študentskih anket, in je zanju mnenje, ki so si ga pedagoško-didaktično nekvalificirani člani študentskih svetov ustvarili na osnovi ‘informacij iz drugih virov’, vrednejše od statistično obdelanih podatkov, pridobljenih z instrumentom, ki sta ga izdelali in na svojih organih sprejeli univerzi sami. Za študentske ankete, pa kakršnekoli že so, je to ponižanje in žalitev, vloga in moč študentskih svetov, da brez potrebnih znanj krojijo profesionalne, neredko tudi življenjske usode akademskega osebja, pa je najbrž brez primere v sodobni visokošolski praksi.

Roko na srce, takšne kot so, študentske ankete res niso ustrezen instrument za ocenjevanje pedagoškega dela visokošolskih učiteljev. Anketna vprašanja večinoma nimajo zveze s poučevanjem in rezultati anket že iz tega razloga ne morejo služiti kot osnova za presojanje pedagoškega dela učitelja (več o tem v enem mojih prejšnjih prispevkov v Akademskih zadevah). Ne obstaja namreč nobena sodobna literatura, v kateri bi avtor prepričljivo zagovarjal trditev, da so rezultati študentskih anket legitimno merilo didaktične kompetentnosti učitelja (Hornstein, 2016), ocene iz študentskih anket pa so pogosto v negativni korelaciji z objektivnimi merili pedagoške učinkovitosti. Povedano drugače, slabše kot so ocene v anketah, boljša je študijska uspešnost študentov (Braga idr., 2014). In kot potrjuje množica raziskav (znanstvene literature na temo študentskih anket je največ ravno na področju študentskih anket), na odgovore na anketna vprašanja vplivajo tudi dejavniki, ki s kakovostjo poučevanja nimajo veliko skupnega, kot npr. pričakovanja študentov glede ocen, starost in spol učitelja, prisotnost pri urah, zahtevnost predmeta, študijska uspešnost študenta, spol (učiteljice jo odnesejo slabše), učiteljeva telesna privlačnost in, kot ugotavlja ena od raziskav (Braga idr., 2014), vremenski pogoji, namreč da ocene naraščajo s temperaturo in se slabšajo, če je dan hladen ali deževen. In kot na osnovi obsežnega pregleda literature o študentskih anketah zaključuje Stroebe (2020), študentske ankete spodbujajo slabo poučevanje in povzročajo inflacijo ocen.

Da se razumemo, mnenje študentov seveda JE pomembno. Samo študenti lahko kot vsakodnevni opazovalci poučevanja podajo verodostojne informacije o tem, kako doživljajo predmet in učitelja (npr. dobra slišnost, izraznost v kretnjah, dinamičnost v gibanju, pravočasno vračanje nalog, dostopnost zunaj učilnice ali pogovornih ur idr.). Da pa bi lahko od študentov dobile verodostojen odgovor na vprašanje npr. o odnosu profesorja do študentov (ta je »odnesel« že kar nekaj kandidatov za izvolitev v naziv), pa morajo univerze v svojih anketah študente vprašati študente dosti več in drugače ter namesto posplošenih (visokoinferenčnih) vprašanj tipa Kako ocenjujete odnos tega profesorja do študentov?, zastavljati specifična (nizkoinferenčna) in objektivno merljiva vprašanja o učiteljevih vedênjih, npr. Ali pohvali dobro delo študentov? Ali je dovzeten za pripombe in predloge študentov? Ali pravočasno vrača naloge? idr. Šele iz odgovorov na takšna vprašanja lahko visokošolska ustanova ali univerza pridobi relevantne podatke o pedagoškem delu učitelja, slednji pa koristne podatke za bodisi potrditev kakovosti svojega pedagoškega dela, ali pa za kritični razmislek o tem delu in načrtovanje sprememb.

Naj sklenem. Za resnično razumevanje kakovosti in učinkovitosti pedagoškega dela učitelja je treba pozornost usmeriti v njegovo oz. njeno poučevanje, ne pa v povprečja številk, ki jih pišejo študenti v anketne obrazce. Univerzam bi koristilo, če bi spodbujale medsebojno opazovanje poučevanja, izmenjavo mnenj in idej ter dobrih praks, uporabo pedagoških portfoliov, občasna srečanja na aktualne teme poučevanja in podobno. Presoje ustreznosti pedagoškega dela visokošolskega učitelja pa univerze ne bi smele prepuščati pedagoško-didaktičnim amaterjem v študentskih svetih (tudi še kako dobri nameni ne opravičujejo nekompetentnosti), temveč tistim, ki so za to kvalificirani, npr. ustrezno pedagoško in didaktično ustrezno usposobljenim visokošolskim učiteljem (vrstniška presoja) ali, če je potrebno, ekspertom (ekspertna presoja). Postopek je znan in na univerzah v Evropi in svetu dobro utečen. Do takrat, ko bo ta logika udejanjena tudi v slovenski visokošolski praksi, pa lahko kandidati za izvolitev v naziv zgolj tiho upajo, da bo na dan, ko bodo študenti zanje izpolnjevali ankete, še bolj pa na dan, ko bodo o njihovi pedagoški primernosti modrovali člani študentskih svetov, toplo in bo sijalo sonce.

Viri:
Braga, M., Paccagnella, M. in Pellizzari, M. (2014). Evaluating students’ evaluations of professors. Economics of Education Review, 41, 71–88. http://ftp.iza.org/dp5620.pdf
Hornstein, H. A. 2017). Student evaluations of teaching are an inadequate assessment tool for evaluating faculty performance [spletni vir]. Cogent Education, 4(1). https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/2331186X.2017.1304016
Minimalni standardi za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 95/10, 17/11 in 91/20).
Stroebe, W. (2020). Student Evaluations of Teaching Encourages Poor Teaching and Contributes to Grade Inflation: A Theoretical and Empirical Analysis. Basic and Applied Social Psychology, 42(4), 276–94.
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=DRUG3538
https://sodisce.si/usrs/odlocitve/2015081111406000/
http://www.sodisce.si/usrs/odlocitve/2015081111391203/

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki