Od posodabljanja študijskih programov k optimiziranju učenja študentov

Bolje kot učitelja, ki stoje razlaga stvari študentom, je imeti učitelja, ki skrbno oblikuje probleme, s katerimi se mora ukvarjati študent. — Carl Wieman, fizik

V središču tradicionalnih sistemov visokošolskega izobraževanja niso študenti in njihovo učenje niti učitelji in njihovo poučevanje, ampak študijski programi, v središču slednjih (v učnih načrtih predmetov na prvem mestu) pa vsebine, ki jih študentom posredujejo učitelji. Težavo pri tem predstavlja dejstvo, da posredovane vsebine še ne pomenijo učenja, ki se zgodi šele skozi aktivno prizadevanje študenta (več o tem v mojih prejšnjih prispevkih v Akademskih zadevah).

Dejstvo je namreč, da je v središču sodobnih visokošolskih sistemov prav učenje študentov, tj. usvajanje in razvijanje znanj, veščin in vrednot, ki jih bodo potrebovali za ‘delo in življenje v 21. stoletju’.

Jedro in osrednja funkcija dodiplomske univerze, splošno priznana in skoraj univerzalno sprejeta, je učenje študentov. Univerze obstajajo zato, da se študenti lahko naučijo, kar morajo vedeti, in se naučijo početi, kar morajo početi (Harris idr., 2005, str. 3).

V zadnjem desetletju se v strokovni in znanstveni literaturi na širokem področju visokošolskega izobraževanja ter v dokumentih univerz in visokošolskih ustanov vse pogosteje uporablja izraz ‘optimiziranje’, ki ga sicer poznamo iz drugih področij. Avtorji pišejo o optimiziranju učenja, kurikuluma, metod poučevanja in ocenjevanja znanja, urnikov, pedagoške podpore učiteljem, storitev za študente idr. K zanimanju za optimiziranje na področju visokošolskega izobraževanja je bistveno prispeval ameriški fizik (Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2001) in visokošolski učitelj Carl Wieman, za katerega je najpomembnejša naloga univerz in visokošolskih ustanov na začetku 21. stoletja »optimizirati učenje študentov in s tem družbe nasploh«. Za Wiemana (2006) so za izobraževanje na ‘optimizirani univerzi’ značilni:

  • jasno razmejeni izobraževalni cilji, določeni v konzultaciji z vsemi deležniki, ki obsegajo celotno paleto znanj, spretnosti in načinov mišljenja, ki sodijo v to izobraževanje;
  • skrbno poravnani predmeti, ki vodijo študenta k ciljem programa;
  • eksplicitni učni cilji predmetov, ki morajo jasno določiti, česa naj bi bil študent zmožen ob zaključku predmeta ter morajo biti skladni s cilji programa;
  • pedagoški pristopi, gradiva in tehnologija, ki imajo osnovo v raziskovanju in preverjanju;
  • sprotno preverjanje znanja študentov z uporabo različnih orodij in tehnologije;
  • uporaba sodobne izobraževalne tehnologije (npr. interaktivne simulacije, inteligentni tutorski sistemi, osebni odzivni sistemi, sistemi za  predstavitve gradiv in komunikacijo med študenti in učitelji idr.

Kot ugotavlja Wieman, se od učiteljev, ki poučujejo na ‘optimizirani univerzi’ zahteva visok nivo pedagoško-vsebinskega znanja, tj. da vedo, kako se najbolje uči vsebino predmeta in pridobivajo potrebne spretnosti prepoznavanja in odpravljanja najpogostejših težav. Osnovno znanje o učenju predstavlja temeljno kompetenco visokošolskega učitelja, kontaktne ure pa morajo biti namenjene visoko zahtevnim izobraževalnim nalogam, ki za študente predstavljajo intelektualni izziv. Na ‘optimizirani’ univerzi, kot jo razume Wieman, je ključnega pomena podpora, ki jo ustanova zagotavlja študentom. Na nižjih nivojih so to inteligentni tutorski sistemi, vrstniško poučevanje (angl. peer instruction) in podpora, ki jo zagotavljajo pedagoški asistenti, na višjih nivojih izobraževanja je to podpora, ki jo zagotavljajo študenti višjih letnikov, na najvišjih nivojih pa podpora, ki jo zagotavljajo visokošolski učitelji. Ob tem pa Wieman opozarja tudi na ovire, ki jih za optimizirano univerzo predstavljajo navezanost na tradicijo, pomanjkanje dolgoročnega strateškega načrtovanja, premajhen poudarek na raziskovanju poučevanja pri predmetu ki mora biti enakovredno raziskovanju predmeta ter premajhno financiranje raziskav in razvoja na področju izobraževanja (npr. izgradnja tehnoloških orodij).

Iz zgornjih Wiemanovih opredelitev je jasno razvidno, da avtor razume sodobno visokošolsko izobraževanje (tj. poučevanje, učenje, kurikulum idr.) kot  sistem, katerega elementi morajo biti – tako kot to velja za vsak sistem, če naj bi učinkovito deloval – notranje povezani in poravnani. Podobno razmišljajo tudi drugi avtorji, npr. Harris idr. (2005, str. 3–4), ki poudarjajo, da bi morale visokošolske ustanove delovati kot sistemi, ki so optimizirani za učenje študentov. V takšnih sistemih delujejo študenti, učitelji, osebje in procesi (pedagoški in upravljavski) v smeri skupnega cilja, ki je omogočati uspešnost študentov. Oblika je prilagojena funkciji, vrednost vsake sestavine se meri po njenem prispevku k doseganju učnih izidov pri študentih. Kot poudarjajo avtorji, so v kurikularnem sistemu predmeti oblikovani z namenom, da prispevajo k predvidenim izidom sistema, ne pa da učitelj napiše vsebino, ki jo bo pokril predmet. Sistematično oblikovan predmet je – enako kot kurikularni sistem, katerega del je – sestavljen oz. zgrajen iz učnih izkustev, ki študentom omogočajo in olajšujejo doseganje želenih rezultatov. Pri oblikovanju, zbiranju in izdelavi učnih gradiv zato sodelujejo predmetni specialist, pedagoški oblikovalec in medijski strokovnjak ob administrativni pomoči ustanove (Prav tam).

Da sklenem. Iz vsebine tega prispevka in načel sodobnega visokošolskega izobraževanja nedvoumno izhaja potreba, da univerze in visokošolske ustanove premislijo svoje strateške prioritete in svoja prizadevanja ter porabljen čas in trud usmerijo namesto k programom in vsebinam ter njihovemu posodabljanju (znanstvena utemeljenost in sodobnost programov ne moreta biti strateški prioriteti, ampak se razumeta sami po sebi) k strateškemu načrtovanju visokošolskega kurikuluma kot celote in izboljševanju vsega, kar resnično vpliva na učenje in študijsko uspešnost študentov. To pa so predvsem učitelji in njihova pedagoška oz. didaktična usposobljenost ter podpora, ki jo temu cilju namenjajo univerze in visokošolske ustanove. Študijski program in učni načrt predmeta sta, čeprav pomembna, konec koncev zgolj – papir.

Vira:
Harris, J., Tagg, J. in Howell, M. (2005). Organise to Optimise: organisational change & higher education (Report). The Observatory on Borderless Higher Education. https://www.researchgate.net/profile/John-Tagg-2/publication/228636198_Organise_to_Optimise_organisational_change_higher_education/links/551252120cf20bfdad511301/Organise-to-Optimise-organisational-change-higher-education.pdf
Wieman, C. E. (2006). A new model for post-secondary education, the Optimized University. [spletni vir, 15. julij 2008]. https://www.colorado.edu/sei/sites/default/files/attached-files/bc_campus2020_wieman_think_piece.pdf

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Deli na Facebook
Deli na Twitter
Deli na Linkdin
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Vsi prispevki