Ocenjevanje, tihi ubijalec učenja

Če želimo spremeniti učenje študentov, potem spremenimo metode ocenjevanja. — G. A. Brown, J. Bull & M. Pendlebury, 1997, str. 7

Splošno je znano, da mora visokošolsko izobraževanje študentom omogočiti, da poleg vsebinskega znanja (znanja o dejstvih, pojmih, idejah idr.) na področju predmeta oz. discipline usvojijo paleto zmožnosti in veščin, ki so potrebne za delo v sodobnih profesionalnih okoljih, kot so npr. kritično mišljenje, reševanje problemov, sodelovanje z drugimi idr. Ocenjevanje, če naj bi bilo veljavno, pa mora meriti stopnjo doseganja teh znanj, zmožnosti in veščin. Raziskave pa znova in znova potrjujejo, da na mnogih univerzah in visokošolskih ustanovah še zmeraj prevladujejo načini ocenjevanja, ki preverjajo predvsem zmožnost študentov, da si zapomnijo velike količine vsebine, ne da bi jo nujno razumeli ali jo morali uporabiti. Glede na prav tako splošno znano dejstvo, da so načini ocenjevanja najpomembnejši prediktor pristopov študentov k učenju in opravljanju študijskih obveznosti, ni težko zaključiti, da danes prevladujoči načini ocenjevanja prej zavirajo kot spodbujajo učenje študentov.

Kritike na ocenjevanje v visokošolskem izobraževanju prihajajo tudi iz najbolj uglednih visokošolskih ustanov. Za Erica Mazurja, profesorja fizike na Univerzi Harvard (tudi avtorja metode vrstniškega učenja) je ocenjevanje ‘tihi ubijalec učenja’, med razlogi za to pa so tudi naslednji:

  • neverodostojni testi, s katerimi učitelji preverjajo zmožnost pomnjenja dejstev namesto reševanja stvarnih problemov;
  • neavtentično reševanje problemov, pri katerem morajo študenti iskati rešitev z uporabo znanih postopkov, medtem ko problemi resničnega sveta od študentov zahtevajo, da odkrijejo postopek, da bi prišli do želenega rezultata;
  • kaznovanje napak, ki so pri reševanju problema neizogibne, na izpitih pa zaradi napak študenti dobijo nižjo oceno;
  • izoliranost študentov od drugih ljudi in virov informacij, kar je v ostrem nasprotju s stvarnimi življenjskimi situacijami, v katerih je mogoče uporabiti Google, knjige in pomoč kolegov;
  • izpiti z visoko težo, ki spodbujajo ‘trpanje v glavo’ pred izpitom, informacije pa so shranjene le v kratkoročnem spominu.

Zgornje Mazurjev kritike tradicionalnega načina ocenjevanja v visokošolskem izobraževanju niso nič novega. Kot je že pred tremi desetletji zapisal Ramsden (1992), bodo študenti, če menijo, da se bo njihovo znanje ocenjevalo na način reproduciranja dejstev ali izvajanja na pamet naučenih postopkov in formul, zavzeli pristope k učenju, ki jim bodo preprečevali, da bi dosegli razumevanje. Kot je prepričan avtor, je vsesplošna uporaba površinskih pristopov k učenju skupaj z dejstvom, da lahko študenti uspešno zaključijo predmete, ne da bi usvojili razumevanje osnovnih idej, ki jih ti predmeti vsebujejo, »zadosten razlog za utemeljen sum, da je velik del preverjanja in ocenjevanja v visokošolskem izobraževanju zgrešen« (prav tam, str. 182).

V sodobnem visokošolskem izobraževanju smo v zadnjih desetletjih priča sicer počasnemu, vendar prepoznavnemu premiku v smeri alternativnega oz. t. i. avtentičnega ocenjevanja, ki se namesto na to, kaj študenti vedo in česa ne, osredotoča na to, kaj so študenti zmožni narediti in česa ne. Za alternativno oz. avtentično ocenjevanje je namreč ključnega pomena, da študenti sami presodijo o tem, katere informacije in veščine bodo potrebovali, da rešijo dani problem. Takšno ocenjevanje od študentov zahteva, da odgovorijo na ključna vprašanja v disciplini z uporabo znanja na podobne načine, kot to počnejo profesionalci na teh področjih. Za premik v smeri alternativnega oz. avtentičnega ocenjevanja je potemtakem ključnega pomena, da visokošolski učitelji pri načrtovanju ocenjevanja pri svojih predmetih najprej razmišljajo o vrstah nalog, s katerimi se bodo študenti na področju njihovih predmetov oz. disciplin srečevali v svojih poklicnih življenjih, in nato svoje strategije ocenjevanja prilagodijo tem zahtevam. Nalog, ki pridejo v poštev pri alternativnem oz. avtentičnem ocenjevanju je veliko in vključujejo projekte, probleme, predstavitve, poročila, refleksije, kritične analize, scenarije na osnovi primerov, portfolije, izvedbe veščin ali postopkov idr. Njihova izbira je seveda odvisna od področja študija in discipline, ki daje podlago predmetu ter, seveda, zahtevam, s katerimi se bodo soočali študenti potem, ko bodo zapustili visokošolsko ustanovo.

V eni najbolj vplivnih knjig o visokošolskem poučevanju in učenju v zadnjih desetletjih je John Biggs (2003, str. 201) zapisal:

Povratnega učinka [ocenjevanja] ni mogoče preprečiti. Študenti bodo vselej poizkušali uganiti izpitno nalogo in se nato naučiti to, kar po njihovem mnenju ustreza zahtevam naloge. Toda če se bo v nalogah za oceno odslikaval kurikulum, potem ni problema. Študenti se bodo učili to, kar naj bi se učili.

Da bi se ocenjevanje iz ‘tihega ubijalca’ spremenilo v spodbujevalca učenja, seveda ni dovolj zgolj uvajanje drugačnih načinov ocenjevanja, ampak je potrebno spremeniti tudi sam pristop k oblikovanju visokošolskega kurikuluma in danes še zmeraj prevladujoč pristop, pri katerem predmet, njegovo poučevanje in ocenjevanje določa vsebina, nadomestiti s pristopom, pri katerem vsebina predmeta in njegovo poučevanje ter ocenjevanje izhajajo iz želenih izidov oz. študijskih rezultatov. Ne glede na danes vsesplošno priseganje na ‘na izidih temelječ visokošolski kurikulum’ se zdi, da je do njega še dolga pot.

Viri:
Biggs, J. (2003). Teaching for Quality Learning at University. Maidenhead (UK): SRHE & Open University Press.
Brown, G., Bull, J. in Pendlebury, M. (1997). Assessing Student Learning in Higher Education. London: Routledge.
Mazur, E. (2013). Assessment: The Silent Killer of Learning. Videoposnetek predavanja na Univerzi Harvard, 29.11.2013.  https://www.youtube.c2013)om/watch?v=CBzn9RAJG6Q
Ramsden, P. (1992). Learning to Teach in Higher Education. London: Routledge.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Vsi prispevki