‘Nove pedagogike’ in kaj je v njih novega

Produktivno učenje je proces, ki rodi in okrepi željo, da bi se naučili več. — S. Sarason

V sodobnih družbah se pospešeno utrjuje prepričanje, da morajo izobraževalni sistemi študente bolje opremiti z veščinami in kompetencami za ‘delo in življenje v 21. stoletju’, kot so kritično razmišljanje, reševanje problemov, sodelovanje z drugimi, prožnost, prilagodljivost, ustvarjalnost, podjetnost, inovativnost, digitalna pismenost, kulturna ozaveščenost, delovanje kot aktiven državljan idr. Za poučevanje, katerega cilj je razvijanje teh veščin in kompetenc se uporablja tudi izraz ‘nove pedagogike’ (ang. new pedagogies). Za kaj gre?

Po znani definiciji (Fullan in Langworthy, 2014, str. 2) – Michael Fullan velja za enega najbolj vplivnih avtorjev na širokem področju izobraževanja –  gre pri novih pedagogikah za »novi model učnih partnerstev med študenti in učitelji ter med samimi študenti, ki imajo za cilj poglobljeno učenje, in ki jih omogoča vse bolj razširjen digitalni dostop«. Za avtorja so nove pedagogike bistveno več od uporabe ‘inovativnih’ strategij in metod, kot so npr. obrnjena učilnica in druge ad hoc inovacije. Kot pravita avtorja, je eksplicitni cilj novih pedagogik poglobljeno učenje, ki presega obvladovanje obstoječega znanja o vsebini, pri poučevanju pa gre za premik od osredotočenosti na pokrivanje zahtevanih vsebin k osredotočenosti na učni proces in razvijanje zmožnosti študentov (učečih se), da »vodijo svoje učenje in s svojim učenjem počnejo stvari«. Učitelji in študenti so partnerji v nalogah globinskega učenja, ki jih označuje preučevanje, povezanost in širši nameni resničnega sveta (str. 7).

Kaj bomo našli v novih pedagogikah? Kot izhaja iz prispevkov prej omenjenih in drugih avtorjev, so to med drugim:

  • konstruktivistični pristopi k učenju (znanje se ne prenaša ampak gradi);
  • poudarek na kritičnem mišljenju in reševanju problemov;
  • poudarek na razvijanju značaja – poštenost, odgovornost, vztrajnost, empatija idr.
  • uporaba digitalnih tehnologij;
  • integracija učilnice in spletnega poučevanja in učenja (npr. kombinirano učenje);
  • večja avtonomija, izbira in nadzor študentov nad njihovim učnim procesom;
  • samousmerjeno in samoregulirano učenje;
  • nove oblike ocenjevanja (e-portfoliji, vrstniško ocenjevanje idr.).

Ali so ‘nove pedagogike’ res nove? Kaj je v njih drugačnega ali boljšega od ‘starih’ pedagogik? Odgovor je odvisen od tega, kaj štejemo za ‘stare’ pedagogike. Če so to predavanja, kjer predavatelj bolj ali manj nepretrgano razlaga snov, ki jo morajo študenti na izpitih ‘razlagati nazaj’, ali seminarji, kjer študent predstavlja svojo seminarsko nalogo nezainteresiranemu občinstvu, diskusije pa je zgolj za vzorec ali še to ne, ali pa so to vaje, kjer študenti rešujejo naloge z vnaprej znanimi rešitvami, potem je v ‘novih pedagogikah’ novo pravzaprav vse. Če pa so to s sodobno izobraževalno tehnologijo podprte oblike aktivnega in globinskega učenja, ki izhajajo iz spoznanj o tem, kako se študenti učijo in kakšno poučevanje najbolj prispeva k njihovemu učenju, potem se ‘nove’ pedagogike z izjemo uporabe skorajda brezmejnih možnosti, ki jih ponuja sodobna izobraževalna tehnologija, od ‘starih’ niti ne razlikujejo kaj dosti. Fullan in Langworthy (2014, str. 20) o tem pravita takole:

Nove pedagogike od učitelja zahtevajo, da ima repertoar strategij, ki se lahko gibljejo od projektnega učenja skozi neposredno poučevanje do modela, ki temelji na preučevanju. Ključno pa je, da ima učitelj zelo proaktivno vlogo pri poganjanju učnega procesa naprej, z uporabo katere koli strategije, ki deluje najbolje za določenega študenta ali nalogo (in analizira, katera strategija najbolje deluje). V novih pedagogikah to pomeni interakcijo s študenti, da bi njihovo razmišljanje in vprašanja o učenju postali bolj vidni.

Uvajanje novih pedagogik v proces visokošolskega izobraževanja ima pomembne implikacije za poučevanje in načrtovanje visokošolskega kurikuluma. Osredotočenost na vsebino in načini ocenjevanja, ki merijo predvsem reprodukcijo vsebine, predstavljajo eno glavnih ovir za uvajanje novih pedagogik v visokošolsko izobraževanje. In tudi kar zadeva vlogo, ki jo ima izobraževalna tehnologija v visokošolskem izobraževanju, ne bo odveč Richardsonovo (2013) opozorilo, da »postavljanje tehnologije na prvo mesto – preprosto z dodajanjem sloja dragih orodij na vrh tradicionalnega kurikuluma – v ničemer ne naslavlja novih potreb sodobnih učencev«. Ali, kot je zapisala O’Donovan (b.d.), »način, na katerega je tehnologija uporabljena, določa, kako velik je njen učinek za ustvarjanje znanja«.

Viri:
Fullan, M. & Langworthy, M. (2014). A Rich Seam: How New Pedagogies Find Deep Learning. London: Pearson. https://www.michaelfullan.ca/wp-content/uploads/2014/01/3897.Rich_Seam_web.pdf
O’Donovan, M. (b.d.). A Review of Research in New Pedagogies for Deep Learning. Centre for Teaching Development and Digital Media, Aarhus University, 1–20. https://pure.au.dk/ws/files/198819902/A_REVIEW_OF_RESEARCH_IN_NEW_PEDAGOGIES_FOR_DEEP_LEARNING.pdf
Richardson, W. (2013). Students first, not stuff. Educational Leadership, 70(6), 10–14. 
Sarason, S. (2004). And What do YOU Mean by Learning. Portsmouth, NH: Heinemann.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Vsi prispevki