Narativ kot orodje za razvoj visokošolskih učiteljev kot ‘učiteljev’

Ni večje bolečine, kot če v sebi nosiš zgodbo, ki je nisi povedal. ― Maya Angelou

Visokošolski učitelji gradijo svoje profesionalno znanje (tj. kot učitelji) na različne načine, npr. skozi udeležbo na formalnih oblikah didaktičnega usposabljanja, branje literature, pedagoško raziskovanje idr. Na njihov profesionalni razvoj pa vplivajo tudi izkustva, tj. dogodki in situacije, ki jih učitelji vsakodnevno doživljajo pri poučevanju in pedagoškem delu – seveda pod pogojem, da učitelji ta izkustva osmislijo in, še pomembneje, ubesedijo. Eden od načinov ubesedovanja izkustev so t. i. narativi. Poglejmo, za kaj gre.

Narativi oz. pripovedi ali zgodbe (izrazi pomenijo isto), ki jih učitelji pripovedujejo (ali o njih pišejo) o svojih izkustvih pri poučevanju, so že dolgo uveljavljena oblika pedagoškega raziskovanja, vendar njihova uporaba v kontekstu profesionalnega razvoja učiteljev ni tako pogosta. Toda prav narativi so lahko za učitelje sredstvo, s katerim »se jim razkrivajo tako njihove prakse kot njihova prepričanja, vrednote in cilji, za katere si prizadevajo« (Kember in McNaught (2007). Skozi pripovedovanje zgodb o sebi in svojih izkustvih pri poučevanju učitelji, kot pravita Connelly in Clandinin  (1990, str. 24), »znova konfigurirajo preteklost in ustvarjajo namen za prihodnost«. In kot pravi Elbaz (1991, str. 3) je narativ

resnična snov poučevanja, pokrajina, v kateri živimo kot učitelji in raziskovalci in v kateri je mogoče na delo učiteljev gledati kot na osmišljanje. To ni zgolj trditev o estetskem ali emocionalnem občutku o skladnosti ideje zgodbe z našim intuitivnim razumevanjem poučevanja, ampak epistemološka trditev, da je lahko znanje učiteljev razumljeno na ta način.

Spodaj je narativ oz. pripoved, ki je bila pred leti objavljena v časopisu Bridges Univerze Saskatchewan v Kanadi. Kot pravi avtor (Schwier, 2010), visokošolski učitelj na tej univerzi, je to »majhna zgodba o trenutku, ko je tišina nepovabljena vstopila v majhno dramo, ki se je med zaključnimi izpiti odigrala z eno od mojih študentk«.

Bodi pozoren med zaključnimi izpiti

Sedi sama, tiho sključena v kotu – nič nenavadnega za študentko, ki pred izpitom čaka na hodniku, vendar se zdi nekaj na njej drugačno.

Ne spomnim se je, a ob 250 študentih v učilnici nisem presenečen. Še enkrat zavidam tistim učiteljem, ki si lahko vsakega študenta zapomnijo po imenu, in si rečem, da se bom moral naučiti, kako naj to naredim.

Nekaj čudnega je v načinu, kako sedi. Videti je utrujena, vendar to ni običajna najstniška naveličanost nad šolo in življenjem. Videti je poražena. Bi ji moral kaj reči?

Poskušam jo opazovati, medtem ko se pretvarjam, da preučujem kup izpitnih pol, ki jih bom razdelil, ko se bodo vrata predavalnice končno odprla in bomo lahko vstopili. Pogleda navzgor proti meni in me ujame; obrne se proč, skoraj neodzivna.

Čakam, zdi se da zelo dolgo; najbrž 30 sekund.

»Zdravo. Oprostite, ampak s predavanj se ne morem spomniti vašega imena.«

»Jen.«

»Aja, Jen. Naslednjič si bom poskušal zapomniti. Tukaj sem vas opazil in se vprašal, ali je vse v redu.«

Jen molči. Gleda v tla pred seboj.

»Hočem reči, videti ste nekoliko utrujeni in rekel bi, da pred izpitom to ni neobičajno. Ste študirali pozno v noč?« Nekaj mi je reklo, da je čas, da utihnem.

Jen ne reče besede, a v poblisku njenih oči nekam nad menoj je skorajda radovednost, kot da bi se odločala, ali je z menoj vredno govoriti.

»Ne. Pravzaprav sploh nisem študirala.«

Zdaj sem jaz na vrsti za molk, ker ne vem, kaj bi rekel. Oba sediva tam brez besed strmeč vsak v svoje čevlje.

Še več tišine. Končno Jen izdavi: »Pravkar sem prišla iz zapora.«

Nadenem si zaskrbljen izraz, da bi skril presenečenje, ki kar žari iz mene.

Spet tišina, vendar tokrat namenoma, ker sem odločen, da bom to spravil iz nje.

»Ja… droge.« Dolga tišina.

Končno Jen izbruhne: »Moj fant jih je imel, cel kup in nekdo ga je prijavil in ko je prišla policija, so preiskali njegovo sobo in jih našli in potem so oba aretirali in jaz nisem niti vedela, da jih ima, vendar sem bila z njim in so zato mislili, da imam kaj zraven«. Premor… potem: »Kaj naj naredim, ne morem povedati staršem.« In nato, počasi, skoraj sami sebi, zašepeta: »Nikoli … ne … bom … postala … učiteljica.«

In pritekle so solze, skrivoma, skoraj neslišno.

»Ne vem, kaj naj rečem, Jen, ampak zagotovo vem, česa zdaj ne smete narediti. Ne opravljajte izpita. Pojdite domov in se spočijte in se bova lahko o tem pogovorila kasneje.«

Tišina… Dolgo časa ne naredi nič. Samo strmi predse in velike kaplje padajo na nahrbtnik, ki ga drži v naročju.

Jen se počasi dvigne na noge, si obesi nahrbtnik čez rame in pokima proti svojim čevljem.

Vse, kar mi uspe, je neroden, tolažilen nasmešek, pokimam proti svojim in Jen odide.

Ja, to je bilo neobičajno – glede na moje izkušnje pravzaprav edinstveno. Ampak morda je bila zares pomembna tišina v tej zgodbi tišina drugih študentov. Tudi oni so nosili nahrbtnike polne težav, izzivov, potreb, bojazni. Če še niste končali z izpiti, ko berete te vrstice, vas vabim, da dobro pogledate svoje študente, ko pridejo in odidejo z vašega naslednjega izpita. Kjer morete, jim ponudite nekaj besed spodbude ali razumevanja. Ob tem času je težko za vse – tudi za vas – in bi malce pomoči najbrž vsem nam prišlo prav.

In Jen, če po kakšnem kozmičnem naključju to bereš, zelo mi je žal, da se nisem spomnil reči kaj boljšega (iz angl. prevedel S. C., glej tudi Cvetek, 2021, str. 90–92).

Zgornjemu narativu v tem prispevku pravzaprav ni kaj dodati, saj bo v njem vsak, ki ga prebere, našel sporočilo in »štof« za razmislek – o sebi in svojih pedagoških prepričanjih, o študentih in njihovih strahovih in stiskah (npr. pred bližajočimi se izpiti) ter, nenazadnje, o kontekstu, ki določa vedênja in ravnanja udeležencev v procesu visokošolskega izobraževanja. Kaj narativ sporoča vam in katera zgodba vas »boli«, ker je niste povedali? Kaj, če bi jo?

Viri:
Connelly, F. M. & Clandinin, D. J. (1990). Stories of experience  and  narrative  inquiry. Educational  Researcher, 19(5), 2–14.
Cvetek, S. (2021). Osnove visokošolske didaktike: Učenje za poučevanje in poučevanje za učenje. Maribor: Akadem.
Elbaz,  F. (1991). Research on  teachers’ knowledge: the evolution  of a  discourse,  Journal of  Curriculum Studies, 23(1), 1–19.
Kember, D. & McNaught, D. (2007). Enhancing University Teaching: Lessons from research into award-winning teachers. London: Routledge.
Schwier, R. (2010). Pay Attention During Final Exams. Bridges, 8(3), 1–2.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Deli na Facebook
Deli na Twitter
Deli na Linkdin
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki