Na študenta osredinjeno učenje in študenti

Z bolonjskimi reformnimi procesi v visokošolskem izobraževanju v Evropi ob prelomu stoletja se je v razpravah o visokošolskem izobraževanju in v razvojnih dokumentih univerz ter visokošolskih ustanov začel vse pogosteje pojavljati izraz ‘na študenta osredinjeno učenje’, ki se danes uporablja tako rekoč kot sinonim za kakovost izobraževalne dejavnosti in standard, po katerem naj bi se v postopkih akreditacije in zunanjega vrednotenja kakovosti ocenjevale izobraževalne prakse visokošolskih ustanov (Standardi in smernice…, 2015). Kot določa standard 1.3 v omenjenem dokumentu, naj bi visokošolske ustanove izvajale študijske programe na način, ki študente spodbuja k aktivni vlogi pri ustvarjanju učnega procesa, to pa pomeni na način oz. z uporabo pristopa, ki je ‘osredinjen na študenta’.

Iz literature in sodobne izobraževalne prakse izhaja, da je za izobraževanje, ki naj bi bilo skladno z načeli oz. idejo na študenta osredinjenega učenja, med drugim značilno:

  • upoštevanje potreb in interesov študentov pri poučevanju in oblikovanju kurikuluma,
  • uporaba učnih izidov, ki naj bi jih študent dosegel kot rezultat učnega izkustva,
  • prenašanje odgovornosti za učenje z učitelja na študente,
  • uporaba poučevalnih strategij, ki omogočajo aktivno učenje (npr. reševanje problemov, uporaba refleksije, timsko delo),
  • povezovanje ocenjevanja s povratnim informiranjem (ocenjevanje ‘za učenje’),
  • razvijanje zmožnosti samostojnega in samousmerjenega učenja idr.

Zgoraj naštete in druge značilnosti na študenta osredinjenega učenja so danes standardni element ciljev in strategij univerz in visokošolskih ustanov na področju izobraževalne dejavnosti, tudi slovenskih, kot je lepo razvidno iz spodnjega besedila iz vabila na Rektorsko konferenco RS Na študenta osredotočeni pristopi k učenju in poučevanju, ki je potekala leta 2017 v organizaciji Univerze na Primorskem.

Na študenta osredotočeni pristopi k učenju in poučevanju se v procesu izobraževanja osredotočajo na izvajanje študijskih programov z upoštevanjem individualnih dimenzij v izobraževanje vključenih posameznikov (predznanje, interes, zmožnosti, potrebe itd.). S tem se fokus preusmerja na študenta in učenje, ne več zgolj na poučevanje. Ne gre več za prenos znanja s strani učitelja oziroma visokošolske institucije na študenta/e, temveč za skupno oblikovanje učnih izzivov, učnega okolja, razvoja in spremljanja znanja. To vpliva na oblikovanje učnih načrtov, razvoj inovativnih učnih metod, novih načinov učenja, poučevanja in ocenjevanja ter ustrezne prilagoditve obstoječih sistemov kakovosti.

Prehod od tradicionalnega (na učitelja osredinjenega) k na študenta osredinjenemu pristopu pa ne poteka brez težav. Kot ugotavljajo avtorji, so težave pri študentih predvsem zaskrbljenost oz. negotovost glede študijskih obveznosti (strah pred še več dela in branja), strah pred sprejemanjem odgovornosti za svoje učenje, pomanjkanje samozaupanja, slabo razvite veščine učenja, pa tudi slaba informiranost o načelih in koristih na študenta osredinjenega učenja. Pri učiteljih pa so to npr. bojazen, da ne bodo mogli pokriti celotne vsebine predmeta, da bodo izgubili nadzor nad učnim procesom, da na študenta osredinjen pristop implicira uporabniške oz. potrošniške namene visokošolskega izobraževanje idr. Dodatno težavo pogosto predstavljajo tudi slabi delovni pogoji in negativen odnos ustanov do pristopa k poučevanju, ki je osredinjeno na študenta, pa tudi neustreznost visokošolskih politik, ki slonijo na vse večjem reguliranju in nadzoru.

Eden ključnih dejavnikov pri uvajanju na študenta osredinjenega učenja v visokošolsko izobraževalno prakso pa zadeva same študente in njihovo vlogo v izobraževalnem procesu. Če je malodane splošno znano, da je za izboljšanja učenja (in s tem študijske uspešnosti) študentov ključnega pomena njihova ‘angažiranost’ (ang. student engagement) – ta v osnovi pomeni aktivno in zavzeto vključenost študentov v aktivnosti, ki spodbujajo učenje – se v literaturi in razpravah o kakovosti izobraževalne dejavnosti v zadnjem času ob ‘angažiranosti’ vse pogosteje pojavlja izraz oz. pojem ‘agentnost’ študentov (ang. student agency), ki v osnovi pomeni, da imajo študenti ‘glas’ in vsaj nekaj izbire glede tega, kaj in kako se bodo učili. Ni presenetljivo, da se v razprave o na študenta osredinjenem učenju vse pogosteje vključujejo tudi študenti. V publikaciji Na študenta osredinjeno učenje: orodja za študente, osebje in visokošolske ustanove, ki jo je izdala Evropska zveza študentov (Attard idr., 2010, str. 13–16), so tako med 45 kriteriji za uspešno izvedbo na študenta osredinjenega učenja na visokošolski ustanovi tudi naslednji:

  • Ali so cilji učnega procesa dogovorjeni med učitelji in študenti?
  • Ali so študenti povprašani za mnenje glede vsebine kurikuluma in metod poučevanja ter ocenjevanja, ki se uporabljajo?
  • Ali so študenti povprašani za mnenje pri oblikovanju učnih izidov?
  • Ali so kreditne točke ECTS v korelaciji z definiranimi učnimi izidi?
  • Ali presoje kakovosti programov upoštevajo uporabo učnih izidov in metod ocenjevanja, ki se uporabljajo?
  • Ali se zunanje evalvacije zagotavljanja kakovosti nanašajo na proces poučevanja in učenja?
  • Ali se pri izvajanju programa usposabljanja v uporabi inovativnih metod poučevanja in razvoju na študenta osredinjenega kurikuluma uporablja na študenta osredinjen pristop?

Smiselno se zdi, da bi med strategije za zagotavljanje in izboljševanje kakovosti izobraževalne dejavnosti univerz in visokošolskih ustanov uvrstili tudi spodbujanje partnerske vloge študentov in njihovega ‘lastništva’ svojega učenja. Študenti so namreč »eden ključnih gonilnih elementov za reforme poučevanja in učenja, katerih cilj je izboljševanje kakovosti« (Klemenčič, 2019, v Cvetek, 2019, str. ii).

Viri:

Attard, A., Di Iorio, E., Geven, K. in Santa, R. (2010). Student-Centred Learning: Toolkit for Students, Staff and Higher Education Institutions. The European Students’ Union. Pridobljeno s http://www.aic.lv/bolona/2010/Reports/SCL_toolkit_ESU_EI.pdf
Cvetek, S. (2019). Na študenta osredinjeno poučevanje: Priročnik za visokošolske učitelje. Ribniško selo: Akadem.
Standardi in smernice za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru (ESG) (2015). Pridobljeno (slovenski prevod) s http://www.nakvis.si/sl-SI/News/Details/484

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja