McGregorjeva teorija XY in visokošolsko poučevanje

         Tehnika sama ni nikoli dovolj. Imeti moraš strast.
— Raymond Chandler, pisec detektivk

V prejšnjem prispevku sem med značilnostmi na študenta osredinjenega učenja, kot so opredeljene v literaturi in v Standardih in smernicah za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru (2015), opozoril na pomen partnerske vloge študentov in njihove ‘agentnosti’ pri ustvarjanju učnega procesa. V tem prispevku namenjam pozornost enemu od ključnih vprašanj, ki si jih vsakodnevno zastavljajo visokošolski učitelji: Kako motivirati študente? Koristno vzporednico sem našel v ekonomistom in menedžerjem dobro znani ‘teoriji XY’, ki jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v knjigi Človeška stran podjetja (The Human Side of Enterprise) opisal Douglas McGregor, eden najvplivnejših mislecev na področju menedžmenta in medčloveških odnosov. Za kaj gre?

McGregor (1960) je s pomočjo dveh med seboj nasprotujočih si teorij razložil, kako lahko prepričanja menedžerjev o tem, kaj motivira ljudi, vplivajo na njihov stil vodenja. Poimenoval ju je teorija X (avtoritarni stil) in teorija Y (participativni stil). Prva, teorija X, temelji na prepričanju, da ljudje neradi delajo in jih je treba, da bi opravili svoje naloge, motivirati. Menedžerji, ki delujejo skladno s teorijo X, so prepričani, da je treba zaposlene, da bi opravili svoje naloge, nenehno priganjati k delu, jih nadzorovati, nagrajevati ali kaznovati.

Za razliko od teorije X pa teorija Y temelji na prepričanju, da ljudje radi delajo, ker lahko le na ta način zadostijo svojim potrebam po uspehu in samopotrjevanju. Menedžerji, ki delujejo skladno s teorijo Y, imajo drugačen, bolj decentraliziran in participativen stil vodenja, ki spodbuja sodelovanje in zaupanje ter odprto komunikacijo z zaposlenimi. Povedano drugače, če teorija X ljudi priganja k doseganju vnaprej določenih ciljev, potem teorija Y spodbuja njihovo avtonomno in ustvarjalno delovanje.

Še najpomembnejša pri vsem tem pa se zdi McGregorjeva trditev, da sta obe teoriji v bistvu samozadostni. Kot pravi avtor, ne gre za to, da bi bila ena bolj resnična od druge, ampak preprosto za to, da bo menedžer, ki ravna v skladu s teorijo X, dosegel pri zaposlenih vedenje, ki je v skladu s teorijo X. In podobno bo menedžer, ki ravna v skladu s teorijo Y, dosegel pri zaposlenih vedenje, ki je v skladu s teorijo Y.

McGregorjevo teorijo XY lahko hitro prevedemo v pedagoški jezik, npr. v nasprotje med na učitelja osredinjenim in na študenta osredinjenim pristopom k poučevanju (več o tem v Cvetek, 2019). Če na primer učitelj išče načine in sredstva, s katerimi bi motiviral študente (da bi prihajali na predavanja, sodelovali v diskusiji, pravočasno oddajali naloge idr.), ni težko ugotoviti, da pri tem izhaja iz teorije X. Morda lahko za ponazoritev služi tale osebna izkušnja.

Pred kakšnima dvema letoma sem avtor tega prispevka v okviru programa didaktičnega usposabljanja akademskega osebja na eni od ustanov pripravil učno delavnico na temo visokošolskega predavanja. Moj namen je bil, da najprej predstavim nekaj različnih pogledov na vlogo predavanja v visokošolskem izobraževanju in se nato osredotočim na načela in strategije za spodbujanje aktivnega učenja pri predavanjih. Pa se je »zapletlo« že na začetku. V uvodni aktivnosti, ko naj bi udeleženci v obliki ‘miselne nevihte’ našteli nekaj težav, s katerimi se srečujejo na svojih predavanjih, se je »pokazalo«, da so ključni problem predavanj – študenti (slaba prisotnost, pasivnost ipd.). Občutek sem imel, da udeleženci od mene pričakujejo, da se jim pri kazanju na »krivce« za težave pridružim in jim, kot strokovnjak za te stvari, dam nekaj uporabnih napotkov za motiviranje študentov, ki je bilo najpogosteje omenjeno kot ključ do rešitev težav. Tega nisem predvidel niti hotel. Moj namen je bil, da najprej v povzeti obliki predstavim nekaj spoznanj in o učenju študentov in o tem, kaj jih motivira za učenje, kar bi bilo osnova za refleksijo udeležencev o svojih pristopih k poučevanju, ki so eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na pristope študentov k učenju. Začelo me je skrbeti. Uvodna aktivnost se je raztegnila daleč čez predvideni čas, jaz pa z glavno temo nisem še niti začel. Ko mi je, že nekoliko v paniki, končno uspelo napovedati glavno temo, je eden od udeležencev vidno razočaran pripomnil (navajam po spominu): »Očitno imate vi danes tu svojo agendo«. Res sem jo imel. On(i) pa tudi.

Za razliko od učitelja, ki poučuje v skladu s teorijo X, pa si učitelj, ki pri svojem poučevanju izhaja iz teorije Y, prizadeva najti načine, kako bi čim večji del odgovornosti za učenje prenesel na študente in jim omogočil, da uporabijo svoj ustvarjalni potencial. Za takšno poučevanje pa mora učitelj ne le poznati in usvojiti načela aktivnega oz. na študenta osredinjenega poučevanja, ampak mora tudi znati oblikovati poučevalne strategije, s katerimi bo študente pripravil do tega, da bodo aktivno in prizadevno opravljali učne aktivnosti in naloge, ki vodijo k ciljem in učnim izidom, kot so ti določeni za predmet (več o tem v Cvetek, 2019). Tega pa ni mogoče doseči zgolj z uporabo motivacijskih tehnik; ključni vir motivacije študentov se namreč skriva v učitelju in njegovih pojmovanjih o učenju študentov in svoji vlogi kot učitelj. Pojmovanja namreč določajo ravnanja. Prosto po McGregorju, ali si X ali Y.

Res je, da je McGregorjeva teorija že od svojega nastanka deležna očitkov, da je preveč splošna in poenostavljena v svojem razvrščanju ljudi v bodisi eno ali drugo kategorijo, vendar je stil vodenja, ki je v skladu s teorijo Y, v središču najsodobnejših modelov menedžmenta. Podobno tudi na študenta osredinjeni pristop (ki je v skladu s teorijo Y), na katerega danes prisegajo univerze in visokošolske ustanove po vsem svetu, ni brez očitkov, češ da zanemarja poučevalno vlogo učitelja in se preveč zanaša na samoiniciativnost študentov pri njihovem učenju. Morda je še najbolje, če na oba pristopa gledamo, namesto kot na nasprotje, na kontinuum, v katerem se učitelj, odvisno od ciljev in poučevalno-učnega konteksta, pomika v eno ali drugo smer. Tak primer lahko predstavlja predavanje po načelu ‘obrnjene učilnice’, ki s tem, da ga študenti dobijo vnaprej (prek spleta), omogoča pri uri več časa za na študenta osredinjene aktivnosti, ki študentom omogočajo več ‘lastništva’ svojega predmeta, pa tudi več odgovornosti za svoje učenje. O tem več drugič.

Viri

Cvetek, S. (2019). Na študenta osredinjeno poučevanje: Priročnik za visokošolske učitelje. Ribniško selo: Akadem.
McGregor, D. (1960). The Human Side of Enterprise. New York: McGraw-Hill.
Standardi in smernice za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru (ESG) (2015). Pridobljeno (slovenski prevod) s http://www.nakvis.si/sl-SI/News/Details/484

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja