‘Male žoge’ v visokošolskem poučevanju in učenju

Velik del tega, kar počnemo kot učitelji in študenti, nam ne služi dobro, toda nekaj razmeroma preprostih sprememb bi lahko naredilo veliko razliko. – Brown, Roediger & McDaniel, Make it Stick, str. 9

Vprašanje, ki si ga skoraj vsakodnevno zastavljajo visokošolski učitelji, ni, kaj naj poučujejo, ampak kako naj organizirajo svoje poučevanje, da bodo študenti dosegli pri predmetu potrebno razumevanje, ki je pogoj za doseganje višjih nivojev mišljenja, ki je oz. naj bi bila ključna značilnost akademskega študija. Pri tem pa učitelji pogosto pozabljajo, da si morajo študenti nove informacije, pojme in ideje najprej zapomniti. Omejitveni dejavnik pri tem ni velikost »skladiščnega prostora« v možganih, ampak zmožnost študentov, da v njem/njih poiščejo točno tiste informacije, ki jih potrebujejo, in to takrat, ko jih potrebujejo. Novejše raziskave so le potrdile to, kar že dolgo vemo: od velikih količin informacij, ki jih študenti prejmejo npr. pri tradicionalnem predavanju, ni kaj dosti koristi. Razlog je znan: do tako prejetih informacij študenti ne morejo dostopati, tj. si jih priklicati v spomin, da bi jih lahko uporabili.

Med izrazi in koncepti, ki so v zadnjih letih vstopili v globalni visokošolski prostor, je vzbudil precej pozornosti koncept oz. pristop ‘malega poučevanja’ (Lang, 2016), ki postavlja v ospredje vprašanje razvijanja spominskega priklica pri študentih. Pristop temelji na ideji, da lahko majhne in strateške spremembe pri poučevanju, ki izhajajo iz spoznanj znanosti učenja (nevroznanost, kognitivna psihologija idr.), veliko prispevajo k izboljšanju učenja in študijske uspešnosti študentov. Kot razlaga Lang, se ‘malo poučevanje’ navezuje na izraz in koncept t. i. ‘male žoge’ v bejzbolu, kjer mala žoga ne pomeni dejanske velikosti žogice, ampak tehniko, pri kateri odbijalec žogice ne udari s polnim zamahom, ampak jo zgolj narahlo potisne proti bazi in poteka igra (ter nabiranje točk) na kratke razdalje oz. v majhnih korakih. Kot pravi avtor, uspeh pri igri ni toliko odvisen od dolgih udarcev (t. i. ‘velikih žog’), ki vsake toliko uspejo velikim zvezdam, ampak »gre za to, da naredimo vse, kar je potrebno, da pridemo na bazo in igro premaknemo naprej« (str. 5). Povedano v pedagoškem oz. didaktičnem jeziku gre pri ‘malem poučevanju’ za poučevalno strategijo, pri kateri učitelj skozi premišljeno, strateško ter razporejeno uporabo kratkih (5–10 minut) poučevalno-učnih aktivnosti (‘malih žog’), »potiska naprej« učenje študentov. V okvir ‘malega poučevanja’ sodijo tudi majhne spremembe oz. intervencije pri oblikovanju predmeta, načinih ocenjevanja in pri komuniciranju s študenti (str. 7–8).

Spodaj je nekaj oblik ‘malega poučevanja’ iz Langove (2016) knjige s primeri aktivnosti (iz tega in drugih virov).

  • Spominski priklic: Tu gre za pomoč študentom, da si informacije čim pogosteje prikličejo v spomin ter jih uporabijo. Tipične aktivnosti vključujejo zastavljanje vprašanj (še zlasti na začetku in ob koncu ure), kratke in dovolj pogoste (npr. tedenske) teste/kvize idr.
  • Napovedovanje: Izrekanje napovedi o snovi, ki se je še niso učili, povečuje zmožnost razumevanja tega gradiva in kasnejši spominski priklic. Študenti npr. napišejo nekaj o tem, kar o temi že vedo ali kako se nove tema povezuje s prejšnjo, na začetku enote/poglavja rešijo kratek test/kviz, predvidijo odgovor na vprašanje ali rešitev problema, razložijo, kako se to, kar so se naučili pri tej uri, razlikuje od nečesa, kar so se učili pri katerem od drugih predmetov idr.
  • Časovno razmikanje, prepletanje: Sistematično vračanje k že obravnavanim temam in prepletanje z drugimi vsebinami izboljšuje priklic prejšnjih vsebin v spominu in konsolidacijo spomina v znanje. Sem sodijo npr. kratke vaje za spominski priklic že obravnavane snovi na začetku ure, kratki tedenski pregledi obravnavane snovi, kratki testi/kvizi, prepletanje tem v isti uri idr.
  • Povezovanje: Tu gre pomoč študentom, da lahko ustvarijo povezave med novo snovjo in resničnim svetom (namesto zgolj predavanja o povezavah). Aktivnosti vključujejo uporabo oz. ustvarjanje pojmovnih zemljevidov, uporabo reflektivnih vprašanj, (npr. Najpomembnejša stvar, ki sem se je danes naučil; Eno vprašanje, ki  mi ne gre iz glave), krajših nalog reflektivnega tipa idr.
  • Utrjevanje: V osnovi gre za to, da za veščine, ki si jih prizadeva razviti pri študentih in katerih doseganje bo ocenjeval, učitelj študentom omogočil, da te veščine utrjujejo oz. jih prakticirajo. Učitelj npr. organizira snov v manjše »kose«, uporablja različne primere in ponazoritve, skrbi za ustrezen (ne prehiter) tempo, nudi pomoč pri izvajanju zahtevnejših nalog idr.
  • Samorazlaga (glasno razmišljanje): Opisovanje (sebi ali drugim) lastnih miselnih procesov med izvajanjem aktivnosti ali naloge spodbuja kognicijo. Študent razlaga, kako se nove informacije povezujejo z informacijami, ki so mu že znane, opisuje korake pri izvajanju naloge ali reševanju problema idr..
  • Motiviranje: Za doseganje notranje motivacije imajo ključno vlogo čustveni dejavniki, kar lahko učitelj dosega skozi izkazovanje navdušenja za svoj predmet (disciplino), vzbujanje pozitivnih čustev, zastavljanje problemov in izzivov, posvečanje težavam posameznih študentov idr.
  • Miselnost rasti (ang. growth mindset). Tu gre za pomoč študentom, da usvojijo prepričanje, da lahko s trudom in vztrajnostjo razvijajo svoje zmožnosti (za razliko od ‘fiksne miselnosti’, ki pomeni prepričanje, da so intelektualne zmožnosti prirojene). Učitelji lahko spodbujajo miselnost rasti npr. s poudarjanjem, da je napor sestavni del procesa učenja in da težave pomenijo priložnosti, s spodbujanjem sodelovanja in skupinskega dela, z nagrajevanjem vloženega truda in ne zgolj rezultata idr. (več o miselnosti rasti v Dweck, 2006)

Ali gre pri pristopu ‘malega poučevanja’ za revolucionarno novost? Najbrž ne, saj so zgoraj naštete aktivnosti in načela, na katerih slonijo, že desetletja sestavni del sodobnega visokošolskega poučevanja in učenja (glej npr. Ambrose idr., 2010; Bain, 2004; Brown idr., 2014; Cvetek, 2021). Korist, ki jo lahko uporaba strategij ‘malega poučevanja’ prinese visokošolskim učiteljem, je predvsem v zavedanju, da lahko h kakovosti in učinkovitosti poučevanja, bolj od brezplodnega iskanja »najboljših« metod in tehnik poučevanja, bistveno prispevajo ‘male žoge’, majhne pedagoške intervencije, ki zahtevajo malo priprave in ki jih visokošolski učitelj na premišljen in strateški način udejanja v svoji vsakodnevni poučevalni praksi.

Viri:
Ambrose, S.A., Bridges, M.W., DiPietro, M., Lovett, M. C., & Norman, M.K. (2010). How Learning Works: Seven Research-Based Principles for Smart Teaching. San Francisco: Jossey-Bass.
Bain, K. (2004). What the Best College Teachers Do. Cambridge, MA: Harvard University Press.
Brown, P.C., Roediger III, H.L. & McDaniel, M.A. (2014). Make it Stick: The Science of Successful Learning. Cambridge, MA: The Belknap Press of Harvard University Press.
Cvetek, S (2021). Osnove visokošolskeg didaktike: Učenje za poučevanje & poučevanje za učenje. Maribor: Akadem.
Dweck, C. S. (2016). Mindset: the New Psychology of Success. New York: Random House.
Lang, J. M. (2016). Small Teaching: Everyday Lessons from the Science of Learning. San Francisco: Jossey-Bass.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Deli na Facebook
Deli na Twitter
Deli na Linkdin
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Vsi prispevki