Ko se učenje ‘prime’

Učenje je močnejše, kadar šteje, ko abstraktno postane konkretno in osebno. ― Peter C. Brown, Make It Stick

Pri poučevanju se učitelji praviloma osredotočajo na to, kako bi informacije in koncepte »spravili v glave« študentov (npr. s predavanjem oz. razlago, uporabo videov, zapiski, povzetki idr.), študenti pa se najpogosteje učijo (študirajo) s prebiranjem vsebin iz učnih gradiv, podčrtavanjem ali označevanjem informacij ter pregledovanjem svojih zapiskov. V obeh situacijah je fokus na spravljanju informacij »noter« (v glavo) v upanju, da se bodo »prijele«. Toda prav dejstvo, da imajo informacije pred seboj, študentov ne prisili, da bi jih priklicali iz spomina, ampak jih zavede v iluzijo, da nekaj vedo.  Kot pravijo Brown idr. (2014, str. 3), je učenje »globlje in trajnejše, če zahteva napor. Učenje, ki je lahko, je kot pisanje v pesek, danes je tukaj in jutri ga ni več«.

Brown idr. (2014) v svoji knjigi Make it Stick (Naredi, da se bo prijelo)  ugotavljajo, da so mnoge splošno uveljavljene učne navade in prakse kontraproduktivne. Podčrtavanje in označevanje, trpanje v glavo in vztrajno ponavljanje novih veščin ustvarjajo iluzijo obvladovanja, vendar dobitki hitro izginejo. Kot pišejo avtorji, šele priklic informacij brez podpornih gradiv študentom pomaga k bolj učinkovitemu učenju. Bolj kompleksno in trajno učenje prihaja skozi samoocenjevanje, uvajanje določenih težav v učenje, odlašanje s ponovnim učenjem gradiva dokler ni nekoliko pozabljeno, in prepletanje  učenja oz. utrjevanja ene veščine ali teme z drugo.

V raziskavi, objavljena je bila v ugledni znanstveni reviji Science, sta Karpicke in Roediger (2008) preverjala učinkovitost ponavljanja učenja v primerjavi s ponavljanjem preverjanja znanja (testiranja) na učenje, in sicer pod različnimi pogoji. Pri enem pogoju so se študenti učili nove besede in besedne pare v tujem jeziku na klasični način, tj. s ponavljanjem zaporedja ‘učenje-preverjanje’. Pri treh drugih pogojih, se je, potem, ko si je lahko študent novo besedo priklical v spomin oz. jo je  pravilno uporabil, (1) to še naprej učil brez naknadnega preverjanja, (2) je bilo njegovo znanje večkrat preverjeno, vendar se besede  ni več učil in (3) se besede niti ni več učil, niti ni bilo njegovo znanje ponovno preverjeno. Ponovljeno učenje potem, ko je bila beseda naučena, ni imelo na odložen (za teden dni) spominski priklic nobenega učinka, medtem ko je imelo ponovljeno preverjanje velik pozitivni učinek. Rezultati raziskave so pokazali na ključni pomen vaj oz. utrjevanja spominskega priklica za utrjevanje naučenega.

In kako si lahko študenti utrjujejo spominski priklic? Kot pišejo Brown idr. (2014, str. 207–209), je ena od strategij je ta, da si novo informacijo prikličejo v spomin oz. svoje znanje »vlečejo« iz spomina, npr. z zastavljanjem vprašanj samim sebi ali da napišejo nove ideje s svojimi besedami, s čimer krepijo živčne povezave v možganih, kar preprečuje pozabljanje. Drug način je t. i. elaboracija učnega gradiva, ko študent novo snov povezuje s tem, kar (o tem) že ve, jo razlaga nekomu drugemu ali razlaga, kako se to, kar se uči, povezuje z njegovim življenjem zunaj učilnice. Elaboracija bo še bolj uspešna, če študent za to, kar se uči, odkrije prispodobo ali vizualno podobo. Tretji način za utrjevanje spominskega priklica, t. i. generiranje pa je ta, da študent poskuša odgovoriti na vprašanje ali rešiti problem, preden je dobil odgovor ali rešitev. Pri prebiranju nove učne snovi lahko študent poskuša vnaprej razložiti nove ideje, za katere pričakuje, da jih bo našel v gradivu ter kako pričakuje, da se bodo povezali s tem, kar (o tem) že ve. In, nenazadnje, refleksija, kot kombinacija spominskega priklica in elaboracije, prispeva k boljšemu učenju ter razvijanju miselnih veščin. V osnovi gre za to, da si študent vzame nekaj minut za razmislek o učnem izkustvu, in si zastavlja vprašanja, kot npr. Kaj mi je šlo dobro? Kaj bi lahko bilo bolje? Idr.

K boljšemu spominskemu priklicu pa lahko prispeva tudi učitelj, npr. tako, da svoja predavanja oz. razlage zaključuje s kratkimi kvizi, ki bodo učenju študentov pomagali bolj od ponovnega prebiranja snovi v učnem gradivu ali svojih zapiskih. Študenti bodo seveda delali napake, vendar to zanje ne bo pomenilo ovire, če bodo lahko preverili svoje odgovore in svoje napake popravili. Kot pravijo Brown idr. (2014), bo povratna informacija o napačnih odgovorih okrepila spominski priklic bolj kot samo preverjanje (test).

Še misel za konec. Če naredimo učenje (študij) po nepotrebnem težavno, študentom to ne bo v pomoč. In obratno, če študentom pomagamo, da se z lahkoto sprehodijo skozi vsebino, da bi prišli do dobre ocene brez učenja, jim v resnici nismo pomagali.

Viri
Brown, P. C., Roediger III, H. L. in McDaniel, M. (2014). Make It Stick: The Science of Successful Learning. Cambridge, MA: The Belknap Press of Harvard University Press.
Karpicke, J. D. in Roediger, H. L. (2008). The Critical Importance of Retrieval for Learning. Science, 319(966).

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki