Kaj je kurikulum?

Življenje je šola in problemi so kurikulum. — Rick Warren

Z začetkom izobraževanja po študijskem programu se za mnogo študentov začne obdobje negotovosti in zmede, na svoj študij pa gledajo kot na ‘dirko’, ki jo morajo preteči. Med krivci za to se pogosto omenja ‘kurikulum’, ki pa je v visokošolski izobraževalni sferi redko uporabljen izraz, sam pojem pa pogosto slabo razumljen in enostransko interpretiran. Za ponazoritev in kot uvod v temo tega prispevka lahko služi basen Živalska šola, ki jo je v 40. letih prejšnjega stoletja napisal George H. Reavis in velja še danes za poučno sporočilo o nevarnostih reformnih posegov v izobraževanje.

Živalska šola
Nekoč so imele živali šolo. Kurikulum je bil sestavljen iz teka, plezanja, plavanja in letenja in vse živali so obiskovale iste predmete.
Racman je bil dober v plavanju, pravzaprav celo boljši od učitelja. Zato pa je bil bolj slab v letenju in zelo slab v teku. Zaradi slabih ocen pri teku je moral ostajati po šoli in je zato, da bi vadil tek, celo opustil plavanje. Zaradi tega se mu je obrabila plavalna kožica na nogah in je postal v plavanju samo povprečen.
Zajec je bil pri teku sprva v samem vrhu, vendar je imel s plavanjem toliko dela, da je doživel živčni zlom.
Veverica je bila odlična v plezanju, a je imela težave pri letenju, ker jo je učitelj silil, da začenja s tal namesto z vrha drevesa. Zaradi prevelikih naporov pri vzletanju so jo bolele mišice in je zato začela dobivati slabe ocene pri plezanju in teku.
Orel je bil problematičen otrok in je bil večkrat strogo kaznovan. Pri plezanju na vrh drevesa je daleč prekašal vse druge, vendar je plezal precej po svoje.
Ob koncu leta je bila najboljša učenka v razredu neka nenormalna jegulja, ki je ne le zelo dobro plavala, temveč tudi tekla, plezala in celo malo letela. Ko so šolske oblasti odklonile, da bi v kurikulum vključile tudi kopanje lukenj, je moral prerijski pes pustiti šolo in oditi za vajenca k jazbecu (cit. po Cvetek, 1993, str. 38–39; za primer uporabe basni v slovenskem izobraževalnem kontekstu glej Kristan, 2008).

V zgornji basni pomeni ‘kurikulum’ isto kot učni načrt, z enakim pomenom se – sicer poredko – izraz uporablja v slovenski visokošolski izobraževalni praksi. Izraz najbrž izvira iz ene od mnogih definicij kurikuluma (več o tem npr. v Cvetek, 1993, 2015), po kateri je to ‘učni načrt’ (Taba, 1962), v nemščini Lehrplan. Toda kurikulum je mnogo več kot učni načrt.

Izvor izraza ‘kurikulum’ je v latinskem glagolu ‘currere’, ki pomeni teči, samostalnik ‘curriculum’ pa tek, dirko, kroženje, tekališče, dirkališče (Bradač, 1966). Iz latinskega samostalnika ‘cursus’ (tek, potovanje, smer, tok reke idr.) izhaja angleški izraz ‘course’, ki pomeni gibanje naprej, tek v začrtani smeri, red, zaporedje ali običajni postopek, z nastankom univerz pa tudi načrtovano zaporedje študija (https://www.etymonline.com/word/course). Iz istega izvora (lat. cursus) prihajata slovenski sopomenki ‘kurz’ in ‘tečaj’, ki v izobraževalnem kontekstu pomenita organizirano zaporedje učnih enot za doseganje usposobljenosti na določenem področju (npr. tečaj tujega jezika). Vsem zgoraj omenjenim izrazom je skupna ideja gibanja v vnaprej začrtani smeri oz. po vnaprej določeni poti. Povedano ‘po pedagoško’ to pomeni učenje, ki se mora zgoditi oz. znanje, ki se mora usvojiti, da bi lahko študenti končali ‘tek’, tj. dosegli načrtovane učne cilje in uspešno zaključili predmet. To pa je dosti več od skopih opisov ciljev, vsebin, metod idr. v učnih načrtih predmetov, ki formalno določajo, kako naj predmet ‘teče’, ampak zadeva sam ‘tek’, ki ga ‘tečejo’ študenti, tj. to, kar se dogaja pri uri v visokošolski predavalnici, seminarski ali laboratorijski učilnici, pri študiju literature in opravljanju z učenjem pri predmetu povezanih aktivnosti in nalog. To, kar počno študenti, je resnični ‘tek’ in resnični  kurikulum oz., kot je že davno tega zapisal Kelly (1989), »snov, iz katere v resnici sestoji izobraževanje«. 

Gledano na prej zapisano in ob upoštevanju nespornega dejstva, da se potekajo procesi učenja študentov samo v glavah (teh istih) študentov, postaja vse bolj pomembno, s kakšnimi ovirami se pri ‘teku’ (beri: učenju) srečujejo študenti. Ovir je veliko, eno največjih pa predstavljajo zakoreninjena pojmovanja o izobraževanju, poučevanju in učenju ter iz teh pojmovanj izhajajoče strukture, kot sta npr. organizacija študijskega procesa in vrednotenje. Če na primer na univerzi ali visokošolski ustanovi prevladuje pojmovanje, da gre pri poučevanju predvsem za prenašanje vsebin od učitelja na študente, potem bomo imeli najverjetneje opraviti s kurikulumom, ki je organiziran okrog vsebin (tem), z metodami poučevanja, kjer prevladuje tradicionalno predavanje in z načini ocenjevanja, kjer je največji poudarek na končnem izpitu. In, podobno, če se učna snov predmeta v obsegu 3 ECTS namesto v 15 (pred ‘bolonjo’ 30) enournih predavanjih študentom ‘odpredava’ v treh 5-urnih srečanjih, to za študente predstavlja veliko oviro pri učenju. Marsikateri študent v takšnem ‘teku’ ne vidi koristi za svoje učenje in se ‘stezi’ sploh ne pojavi, ali pa sredi ‘teka’ odstopi.

Zdi se, da obstajajo razlogi, da dobi ‘kurikulum’ – ne kot učni načrt ali program, temveč kot »stvarna substanca« izobraževanja – svoje zasluženo mesto v dokumentih, akcijskih načrtih in postopkih vrednotenja izobraževalne dejavnosti univerz in visokošolskih ustanov. Koristen zgled lahko predstavlja Kurikulum za vrtce, ki ga je leta 1999 sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje in v katerem najdemo naslednjo utemeljitev vpeljave izraza:

Pojem kurikulum v vrtcu je vpeljan zato, ker je širši in celovitejši od pojma program in s seboj nosi tudi premik od tradicionalnega poudarka na vsebinah oz. snovi k poudarku na sam proces predšolske vzgoje, na celoto interakcij in izkušenj, iz katerih se otrok v vrtcu uči. Tako kurikulum vključuje tudi številne pogoje in ovire, ki omogočajo in onemogočajo uresničevanje zapisanega kurikula, kot tudi široko polje t. i. prikritega kurikula (str. 3–4).

Enako, morda še bolj pomembno pa je, da postane kurikulum – tak, kot ga pri ‘teku’ skozi predmet ali študijski program doživljajo študenti – predmet preučevanja, diskusij in stalnega preverjanja ter izboljševanja v visokošolskih okoljih in kontekstih.

Viri:
Bradač, F. (1966). Latinsko-slovenski slovar. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Cvetek, S. (1993). Visokošolski kurikulum: strategije načrtovanja, izvedbe in evalvacije študijskih programov. Maribor: Dialog.
Cvetek, S. (2015). Učenje in poučevanje v visokošolskem izobraževanju: teorija in praksa. Ljubljana: Buča.
Kelly, A. V. (1989). The Curriculum, Theory and Practice. London: Paul Chapman Publishing.
Kristan, S. (2008). Basen o ocenjevanju šolske športne vzgoje. Dnevnik, 6. september 2008. https://www.dnevnik.si/1042204779
Kurikulum za vrtce (1999). https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Sektor-za-predsolsko-vzgojo/Programi/Kurikulum-za-vrtce.pdf
Taba, H. (1962). Curriculum development: Theory and practice. New York: Harcourt, Brace & World.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja