Interaktivna demonstracija pri predavanju

Poučujemo lahko iz svojega izkustva, ne moremo pa poučevati izkustva. — Sasha Azevedo

Kot je splošno znano, je cilj vsakega izobraževanja doseči pri študentih visokokakovostno znanje in zmožnosti, dva pomembna kazalnika tega doseganja pa sta utrditev novih informacij v spominu in njihova uporaba v različnih kontekstih in situacijah. Klasična oblika poučevanja za dosego tega cilja so demonstracije, kjer gre v osnovi za to, da če želi učitelj študentom pomagati pri razumevanju določenega pojma ali ideje in kako se ta udejanja v praksi, ali jih naučiti nek postopek ali veščino, potem ta pojem/idejo, postopek ali veščino pokaže oz. izvede (demonstrira), študenti pa ga pri tem opazujejo. V zgodovino uporabe demonstracij pri poučevanju fizike so se, najbrž za vselej, zapisale demonstracije, ki jih pri svojih predavanjih na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (Massachusetts Institute of Technology) v ZDA dolga leta izvajal profesor Walter H. G. Lewin (glej sliko).

Vendar so demonstracije (tudi Lewinove) deležne tudi kritik, predvsem na račun pasivne vloge študentov pri njihovi izvedbi. Kritiki demonstracije kot oblike poučevanja opozarjajo, da ni dokazov, da bi demonstracije prispevale k učenju, ker da zgolj demonstriranje koncepta/ideje, postopka ali veščine ne upošteva načel konstruktivistične teorije učenja in vloge aktivnega miselnega angažiranja študentov, ki vključuje procese, kot je npr. predvidevanje (pred izvedbo demonstracije) in soočanje študentov s svojimi obstoječimi razumevanji predmeta demonstracije, pri čemer je cilj, da bi pri študentih prišlo do konceptualne spremembe, tj. spremembe v načinu gledanja na pojem/idejo, postopek ali veščino, ki je predmet demonstracije. Eden od alternativnih načinov zasnove in izvedbe demonstracije, ki naj bi ta načela upošteval, je t. i. interaktivna demonstracija pri predavanju. Za kaj gre?

Interaktivna demonstracija pri predavanju  (ang. interactive  lecture  demonstration) je na načelih aktivnega in na študenta osredinjenega učenja temelječa strategija poučevanja, ki sta jo razvila David Sokoloff in Ronald Thornton (1997) z namenom izboljšanja učinkovitosti izvajanja demonstracij pri poučevanju naravoslovnih predmetov (predvsem fizike). V osnovi gre pri tej strategiji za to, da študenti najprej predvidijo izid eksperimenta in nato opazujejo izid ter o njem razpravljajo z vidika svojih predvidevanj. Ker se skozi izvajanje aktivnosti študenti soočijo s svojimi obstoječimi oz. prejšnjimi razumevanji ciljnega pojma/ideje, postopka ali veščine, postanejo odprti za učenje (proces konceptualne spremembe) na predavanju, ki sledi.

Raziskave o učinkovitosti interaktivne demonstracije pri predavanju (npr. Sokoloff in Thornton, 1997; Crouch idr., 2004; Šlekienė in Ragulienė,2010) so pokazale, da študenti, ki predvidijo izid demonstracije še preden ga vidijo, in nato o izidu razpravljajo z učiteljem in med seboj, izkazujejo značilno boljše razumevanje pojma/ideje, postopka ali veščine, ki je predmet poučevanja.

Kot trdita Sokoloff in Thornton (1997) je strategija interaktivne demonstracije primerna tako za predavanja kot delo v laboratoriju. Osnovna ideja je v tem, da učitelj izvabi ideje študentov in jih nato vodi k modificiranju teh idej skozi diskusije s kolegi in opazovanje podatkov. Postopek, ki ga predlagata avtorja, vsebuje osem korakov:

  1. Učitelj opiše eksperiment in ga izvede brez prikazanih meritev.
  2. Študenti svoje napovedi izida zapišejo na t. i. ‘napovedni list’.
  3. Sledi diskusija, kjer študenti v majhnih skupinah razpravljajo o svojih napovedih.
  4. Učitelj sprašuje študente o njihovih napovedih in izpostavlja najbolj pogoste.
  5. Študenti zapišejo svoje končne napovedi na ‘napovedne liste’ (ti se zberejo).
  6. Učitelj izvede demonstracijo, rezultati se grafično prikažejo, da jih lahko vsi vidijo.
  7. Učitelj s študenti razpravlja o rezultatu in njihovih napovedih, pri čemer se posebej osredotoča na pogoste napačne predstave. Študenti zabeležijo rezultate na ‘list z rezultati’, ki ga lahko odnesejo domov, da jim služi za nadalje preučevanje.
  8. Učitelj s študenti razpravlja o različicah demonstracije z nekoliko drugačnimi značilnostmi na podlagi istih osnovnih konceptov.

Pomembno je, da študenti novo naučene pojme/ideje, postopke in veščine prakticirajo, tj. uporabljajo v različnih kontekstih. Učitelj npr. spremeni eno ali več spremenljivk v demonstraciji in ponovi proces, ali pa v novi aktivnosti uporabi isti koncept, vendar v bolj kompleksnem kontekstu ali v novi situaciji. Demonstraciji sledi predavanje, v katerem učitelj povzame ključna spoznanja, ki izhajajo iz demonstracije in nameni nekaj časa razjasnjevanju morebitnih (ali najpogostejših) nerazumevanj.

Za primer uporabe interaktivne demonstracije pri poučevanju pojma ‘ravnotežje’ pri predmetu fizika glej https://serc.carleton.edu/introgeo/demonstrations/examples/19354.html

Viri:
Crouch, C. H., Fagen, A. P.,  Callan, J. P. in Mazur, E. (2004). Classroom demonstrations: Learning tools or entertainment? American Journal of Physics, 72(6), 835–838.
Sokoloff, D. R. in Thornton, R. K. (1997). Using Interactive Lecture Demonstrations to Create an Active Learning Environment. The Physics Teacher, 35(6), 340–347.
Šlekienė, V. in Ragulienė, L. (2010). The Learning Physics Impact of Interactive Lecture Demonstrations. Problems of Education in the 21st Century, 24, 120–129. http://www.scientiasocialis.lt/pec/files/pdf/vol24/120-129.Slekiene_Vol.24.pdf

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki