Ekspresivnost kot kazalnik pedagoške učinkovitosti

Že dolgo vemo, da je učiteljevo neverbalno vedenje pri poučevanju (predavanju, razlagi) pomemben element poučevanja in učiteljeve pedagoške učinkovitosti. Med paleto neverbalnih vedenj (npr. obrazna mimika, kretnje, drža, gibanje in glas) na učiteljevo pedagoško učinkovitost vpliva tudi ekspresivnost pri poučevanju oziroma ‘pozitivno ekspresivno vedenje’, kot je npr. izkazovanje navdušenja med govorjenjem, izraznost v kretnjah, dinamičnost v gibanju, spreminjanje višine glasu, dramatičen način izražanja, vedrost in smeh. Raziskave (npr. Murray, 1983; DePaulo idr., 1992; Ambady in Rosenthal, 1993;  McKeachie, 1994; Babad, 2007) potrjujejo, da predavateljev pozitivni ekspresivni način vedenja pozitivno vpliva na to, kako študenti ‘vidijo’ (in posledično ocenjujejo) njegovo celokupno pedagoško učinkovitost. Res pa je tudi, da lahko ‘pozitivno ekspresiven’ način predavanja prekrije pomanjkljivo ali celo napačno vsebino – pri čemer pa predavatelj še vedno prejme visoke ocene svoje pedagoške učinkovitosti, kar poznamo tudi kot t. i. učinek dr. Foxa. Kljub časovni odmaknjenosti si ga velja prebrati.

Učinek dr. Foxa: Z eksperimentom, ki so ga leta 1970 izvedli na Medicinski fakulteti Univerze Južna Kalifornija v ZDA, so raziskovalci (Naftulin, Ware in Donnely, 1973) želeli preveriti, ali je mogoče z ‘briljantno’ izvedbo predavanja tako zmesti skupino strokovnjakov, da popolnoma spregledajo dejstvo, da je vsebina predavanja en sam nesmisel. V eksperimentu sta dva predavatelja predavala skupini zdravnikov in doktorjev znanosti (psihiatrov in psihologov) na povsem nerelevantno temo Uporaba teorije matematične igre v izobraževanju zdravnikov. Poslušalci so poslušali predavanje v dveh ločenih predavalnicah, pri čemer je v eni predaval pravi profesor, v drugi pa igralec, ki je bil v ta namen predstavljen kot »Dr. Myron L. Fox, diplomant medicine in priznana avtoriteta na področju teorije iger«, z vsebino predavanja pa so ga seznanili prejšnji dan. V prvi polovici eksperimenta sta oba predavatelja, skladno z navodili, predavala snov z bolj monotonim in neekspresivnim glasom. Na testu, ki je sledil, so se tisti, ki so poslušali pravega profesorja, odrezali bolje od tistih, ki jim je predaval igralec. Ko pa sta v drugi polovici eksperimenta oba predavatelja predstavila svojo snov, skladno z navodili, na ekspresiven in navdušujoč način, je dobil dr. Fox enako dobre ocene kot pravi profesor. To pomanjkanje korelacije med pokrivanjem vsebine in prejetimi ocenami ob pogoju visoke ekspresivnosti se je zapisalo v zgodovino kot »učinek dr. Foxa« (ang. Dr. Fox effect). Kot so avtorji zapisali v prispevku, v katerem so poročali o eksperimentu (prav tam, str. 5), je igralec s svojo karizmo, duhovitostjo in ekspresivnim načinom predavanja »zavedel poslušalce v iluzijo, da so se nekaj naučili«.

Iz »znamenitega« predavanja – in seveda ugotovitev vrste raziskav o neverbalnih vedenjih učiteljev – izhaja, da je pozitivni ekspresivni način vedenja značilnost dobrega poučevanja in pomembna lastnost učitelja. Da pa bi se izognili ‘učinku dr. Foxa’, velja vedeti, da gre pri ekspresivnosti za  način komuniciranja in je glavni namen predavanja še zmeraj prispevati k učenju in znanju študentov. Ekspresivnost je zgolj orodje za to, da se študenti čim bolj prizadevno in zavzeto ukvarjajo s snovjo oz. gradivom, ne pa cilj sam po sebi. Kot namreč potrjujejo ugotovitve raziskav – in učinkoviti učitelji že od nekdaj vedo in počnejo –, bodo študenti pri predavanjih, pri katerih predavatelj izkazuje pozitivni ekspresivni način vedenja, bolj pozorni na vsebino, kar bo pripomoglo k njihovemu razumevanju snovi. Kot tudi vemo iz spoznanj nevroznanosti (npr. Damasio, 1994; Zull, 2002), imajo ključno vlogo pri tem občutki in čustva, ki jih s svojim pozitivnim ekspresivnim vedenjem med predavanjem pri študentih vzbuja učitelj. Pozitivna čustva in občutki so namreč ključni dejavnik pri nastanku in širjenju nevronskih omrežij v možganih študentov (dolgoročni spomin) in zato nepogrešljivi za učenje in študijsko uspešnost študentov. Pozitivna čustva in občutki študentov med predavanjem pa so pomembni tudi za učitelja. Kot sta namreč v svoji raziskavi med drugim ugotovila Ambady in Rosenthal (1993), lahko študenti že po nekaj sekundah predavanja »preberejo« učiteljevo ‘toplino in entuziazem’, kar se je pokazalo kot dober napovednik ocen, ki jih bodo v anketah ob koncu semestra ali študijskega leta namenili učitelju.

In kako doseči pozitivno ekspresivnost pri poučevanju v visokošolskem razredu? Dejstvo je, da so nekateri ljudje po naravi ekspresivni, drugi pač ne. Kot ugotavljajo DePaulo idr. (1992), so celo neekspresivni ljudje, ko hlinijo ekspresivnost, manj ekspresivni kot pa ekspresivni ljudje, ko delujejo naravno. Kot pišejo avtorji, bi lahko bila morala »zgodbe« lahko v tem, da neekspresivnega učitelja v prizadevanju za svojo večjo ekspresivnost ne bi smelo skrbeti, da bo pri tem pretiraval (»Fake it and you may make it.«). Seveda pa tudi ni smiselno pričakovati, da bodo študenti vselej navdušeni in bodo predavateljevo energijo, toplino in entuziazem v enaki meri vračali. Kljub temu pa je, kot ugotavljata Dunn in Chew (2005, str. 262), »iz komentarjev diplomantov včasih mogoče razbrati, da za praznimi obrazi um registrira več, kot bi pričakovali«.

Viri:

Ambady, N. in Rosenthal, R. (1993). Half a Minute: Predicting Teacher Evaluations From Thin Slices of Nonverbal Behavior and Physical Attractiveness. Journal of Personality and Social Psychology, 64(3), 431–441.

Babad, E. (2007). Teacher’s non-verbal behaviour and its effect on students. V John C. Smart, (ur.). Higher Education: Handbook of Theory and Research (Vol. XXII). Springer, 219–280.

Damasio, A. R. (1994). Descartes’ Error: Emotion, Reason and the Human Brain, New York: Avon Books.

DePaulo, B. M., Blank, A. L., Swaim, G. W. in Hairfield, J. G. (1992). Expressiveness and Expressive Control. Personality and Social Psychology Bulletin 18(3), 276–285.

Dunn, D. S. in Chew, S. L. (ur.). (2005). Best Practices for Teaching Introduction to Psychology. Mahwah, NJ, US: Lawrence Erlbaum Associates.

Halmos, P. R., Moise, E. E. in Piranian, G. (1975). The Problem of Learning to Teach. The American Mathematical Monthly, 82(5), 466–476.

Murray, H. G. (1983). Low-inference Classroom Teaching Behaviors and Student Ratings of College Teaching Effectiveness. Journal of Educational Psychology, 75, 138–149.

Naftulin, D. H., Ware, J. E. Jr., Donnelly, F. A. (1973). The Doctor Fox Lecture: a paradigm of educational seduction. Academic Medicine, 48(7), 630–635. Videoposnetek predavanja dr. Foxa je dostopen na https://www.youtube.com/watch?v=RcxW6nrWwtc.

Zull, J. E. (2002).  The Art of Changing the Brain: Enriching the Practice of Teaching by Exploring the Biology of Learning. Sterling, VI: Stylus Publishing. 

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja