Dizajnersko razmišljanje v visokošolskem izobraževanju

Dizajn ni le, kako izgleda in kakšen je občutek. Dizajn je, kako deluje. — Steve Jobs

V javnem razpisu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport z naslovom »Inovativne in prožne oblike poučevanja in učenja« iz leta 2018, namenjenemu usposabljanju visokošolskih učiteljev za uporabo novih učnih metod, oblik in pristopov, je med naštetimi novimi učnimi metodami in oblikami tudi t. i. ‘načrtovalno mišljenje’, kot so avtorji tega dokumenta prevedli angleški izraz design thinking. Prevod seveda ni ustrezen, pravilno bi bilo ‘oblikovalsko’ ali ‘dizajnersko’ razmišljanje.

Hiter pregled pojavnosti izrazov ‘oblikovalsko’ oz. ‘dizajnersko’ razmišljanje na spletu pove, da se uporabljata oba izraza, močno pa prevladuje slednji. Za razliko od tega pa Terminološka sekcija pri ZRC SAZU v svojem odgovoru na vprašanje glede prevajanja izraza design thinking v slovenščino daje prednost ‘oblikovalskemu razmišljanju’. V strokovnih (oblikovalskih oz. dizajnerskih) krogih že lep čas traja debata o večji ustreznosti enega ali drugega izraza. Sam štejem oba izraza za sopomenki, v tem prispevku pa uporabljam izraz ‘dizajnersko razmišljanje’ in, ko je to potrebno, ‘dizajniranje’.

Poglejmo najprej, v čem je razlika med ‘načrtovanjem’ in ‘dizajniranjem’? V literaturi o izobraževanju in kurikulumu, napisani v angleškem jeziku, najdemo oba izraza, ki pa, kot pojasnjuje Schlechty (2011), pomenita dva povsem različna procesa. Medtem ko poteka proces načrtovanja (ang. planning) od začetka proti koncu (razumevanje-vizualizacija-rešitev), se dizajniranje (ang. design) začne na koncu, tj. z rešitvijo, in nato skozi vizualizacijo vodi k razumevanju. Spodaj so štiri od skupaj devetih razlik med obema pojmoma, kot jih našteva Schlechty (2011, str. 48).

  • Dizajniranje se začne z uporabniki in potrebami uporabnikov. Načrtovanje se začne s cilji, akcijskimi programi in aktivnostmi.
  • Dizajniranje je ekspresivno in vključuje vrednote in čustva. Načrtovanje je instrumentalno in vključuje deduktivno logiko in racionalno analizo.
  • Dizajniranje vodijo načela, specifikacije izdelkov, vrednote uporabnika in uporabnikov odziv. Načrtovanje vodijo pravila, postopki, cilji in vnaprej določeni rezultati.
  • Dizajniranje išče alternative in kliče k izumu. Načrtovanje poskuša omejiti alternative in spodbuja prilagajanje pravilom, rokom in predpisanim postopkom.

V že omenjenem dokumentu MIZŠ nič ne piše o tem, za kakšne namene naj bi visokošolski učitelji ‘načrtovalno’ (beri: dizajnersko) razmišljanje uporabljali. Pa poglejmo drugje.

Kot piše Luka (2014), ima dizajnersko razmišljanje izvor v arhitekturi, oblikovanju in umetnosti, kasneje pa se je pojem uveljavil zlasti na področju poslovanja in menedžmenta. V visokošolskem izobraževanju je pojem v uporabi kakšna tri desetletja in se danes pogosto povezuje z reflektivnim in problemskim mišljenjem ter veščinami, ki naj bi jih v 21. stoletju imeli diplomanti univerz. V osnovi gre pri dizajnerskem razmišljanju za pristop k ustvarjalnemu reševanju problemov, katerega ključna značilnost je, da želi razumeti dejanske človeške potrebe, jih preoblikovati in reševati na način, ki je osredotočen na človeka oz. uporabnika. Gre za prizadevanje za doseganje uravnoteženosti med tem, kar je zaželeno z vidika uporabnika, tem, kar je možno doseči s tehnologijo, in tem, kar je izvedljivo z vidika poslovnih dejavnikov. Za popularizacijo koncepta oz. pristopa je močno zaslužno ameriško podjetje za dizajn in svetovanje IDEO, njegovo vsestransko uporabnost pa v svoji knjigi Change by Design opisuje ustanovitelj podjetja Tim Brown (2008). Kot pravi avtor, se je pristop pokazal še posebej koristen pri reševanju nejasnih, slabo definiranih ali pred tem nepoznanih problemov.

Kot pišeta Dunne in Martin (2006, str. 517), je proces dizajnerskega razmišljanja nasproten procesu znanstvenega razmišljanja; če znanstvenik analizira dejstva, da bi odkril vzorce, dizajner izumlja nove vzorce in koncepte, da bi se ukvarjal z dejstvi in možnostmi. Kot pravita avtorja, dizajnersko razmišljanje vključuje induktivno, deduktivno in abduktivno (iz posledice na vzrok) sklepanje. Spodaj je 5-stopenjski model dizajnerskega razmišljanja, kot so ga zasnovali na Inštitutu za dizajn Hasso Plattner Univerze Stanford v ZDA (An introduction to design thinking …, b. d.), eni od vodilnih univerz na področju dizajnerskega razmišljanja. Model sestoji iz petih stopenj (za podrobno obrazložitev modela glej vir), in sicer:

  1. Vživljanje (empatija): Razumevanje dejanskih potreb uporabnikov.
  2. Definiranje: Preoblikovanje in opredelitev potreb in problemov uporabnikov.
  3. Ideacija (oblikovanje idej): Preverjanje domnev in generiranje idej.
  4. Prototipiranje: Začetek ustvarjanje rešitev (ustvarjanje prototipa).
  5. Testiranje: Preverjanje rešitev.

Razvijanje veščin dizajnerskega razmišljanja je pomemben cilj študijskih programov na različnih področjih visokošolskega izobraževanja, še zlasti oblikovanja, arhitekture, umetnosti, poslovnih ved in menedžmenta, izobraževanja, pa tudi tehniških ved, npr. strojništva. Študenti lahko razvijajo veščine dizajnerskega razmišljanja na različne načine, najpogosteje skozi skupinsko delo in delo na projektih, saj sta med pogoji za dizajnersko razmišljanje dva ključna pogoja timsko delo in odprta komunikacija. Spodaj Morris in Warman (2015) opisujeta primer uporabe procesa dizajnerskega razmišljanja pri projektnem delu v sklopu predmeta Design for Extreme Affordability (Dizajn za izjemno dostopnost) ki ga je izvedla skupina študentov na Univerzi Stanford v ZDA.

Prvič, dve ključni dejstvi: v državah v razvoju letno umre približno 4 milijone novorojenčkov, ker so rojeni prezgodaj ali imajo sicer majhno porodno težo; standardno zdravljenje – inkubatorji – je za večino bolnišnic v teh državah stroškovno prezahtevno. Za soočanje s tem izzivom se zdi razumno izhodišče, da je treba radikalno znižati stroške inkubatorjev. Pravzaprav je bil to izziv, ki ga je nevladna organizacija v Nepalu dala skupini študentov Univerze Stanford, vpisanih v predmet Design for Extreme Affordability. Ker so študenti uporabljali dizajnersko razmišljanje, tega izhodišča niso preprosto sprejeli kot izhodišče za začetek dela.
    Namesto tega so začeli z empatijo in opazovanji v bolnišnicah v Katmanduju ter odkrili tri presenetljiva dejstva. Prvič, bolnišnice so že imele veliko inkubatorjev. Ti inkubatorji so bili bodisi podarjeni, ali pa je šlo za starejše modele, ki so bili kupljeni po znižani ceni. Drugič, večina inkubatorjev je bila praznih. Ko so študentje zdravnike in medicinske sestre vprašali, zakaj, so izvedeli tretje – in najpomembnejše – dejstvo: do veliko smrti novorojenčkov je prihajalo v vaseh na podeželju. Dojenčki so pogosto umirali med potjo v bolnišnice – ob predpostavki, da so si starši lahko privoščili potovanje (mnogi tega niso mogli).
Na osnovi teh spoznanj so študentje takoj spremenili svoj raziskovalni načrt in se odpravili v te vasi, da bi izvedeli več o zdravstvenih storitvah v kontekstu. Njihovo delo je hitro razkrilo nekaj kritičnih uporabniških izzivov: pomanjkanje zanesljivega vira električne energije, nizka stopnja pismenosti in pomanjkanje zanesljivega vira za nadomestne dele.
    Upoštevajoč vsa ta izkustva so študenti povsem preoblikovali svoje izhodišče. Namesto da bi poskušali razviti ultra poceni inkubator, so ugotovili, da je resnična potreba po ultra- ultra-ultra poceni načinu ohranjanja toplote dojenčkov, ki ne zahteva premičnih delov, elektrike in navodil za uporabo. Njihova končna rešitev je spominjala na sodobno spalno vrečo (seveda velikosti dojenčka), in je vključevala pomembno inovacijo – odstranljivo grelno blazinico, ki bi po ogrevanju v vreli vodi štiri ure sproščala toploto pri popolnih 37C (naravna telesna temperatura). Študenti so v zvezi s tem izdelkom ustanovili neprofitno podjetje (Embrace Global) in do danes rešili na tisoče mladih življenj.

V enem novejših prispevkov na temo dizajnerskega razmišljanja pa Mackh (2018, str. 12) na osnovi 5-stopenjski modela dizajnerskega razmišljanja, ki so ga zasnovali na univerzi Stanford (glej zgoraj) predlaga 4-stopenjski proces dizajniranja kurikuluma predmeta, in sicer:

  1. Ugotovi (pokaži empatijo in definiraj): Skladno s filozofijo izobraževanja, pri katerem je v središču študent, morajo vse pedagoške odločitve najprej upoštevati učne potrebe študentov, ki izhajajo iz opredeljenih izidov in ciljev predmeta. Empatija mora poganjati vse naše odločitve, kurikulum in poučevanje pa morata biti razumljena s perspektive naših študentov.
  2. Oblikuj ideje in rešitve (ideacija): Pri oblikovanju te stopnje dizajniranja gre za iskanje (npr. z uporabo miselne nevihte oz. brainstorminga) najboljšega načina za izpolnjevanje prej ugotovljenih potreb. To je lahko podaljšan ciklični proces, ki vključuje razvijanje možnih rešitev, prototipiranje, preizkušanje, vrednotenje in ponovno razvoj, dokler se ne pojavi uresničljiva in izvedljiva možnost.
  3. Izvedi: Potem, ko smo razvili možno rešitev, jo izvedemo v učilnici in opazujemo njene rezultate.
  4. Ponovi: Načrtovanje naj bo ciklični proces. Vsakič, ko poučujemo predmet, lahko začnemo znova in izboljšujemo proces dizajniranja, da bo še več prispeval k učenju študentov.

Če se za konec vrnem k na začetku tega prispevka omenjenemu javnemu razpisu MIZŠ, je umestitev dizajnerskega (seveda ne ‘načrtovalnega’) razmišljanja med teme, vredne pozornosti slovenske visokošolske sfere, pravilno dejanje, vendar pot do uresničitve načel dizajnerskega razmišljanja v visokošolski izobraževalni praksi ne bo lahka. Razlog je predvsem dejstvo, da so procesi načrtovanja predmetov in študijskih programov na slovenskih univerzah in visokošolskih ustanovah še zmeraj zakoreninjeni v zgodovinsko in konceptualno preseženem ‘vsebinskem modelu’, ki daje največji poudarek vsebinam, ki se poučujejo. Če se nameravajo univerze in visokošolske ustanove v bližnji prihodnosti odzvati na omenjeno pobudo iz razpisa MIZŠ, bodo pri načrtovanju (beri: dizajniranju) predmetov in študijskih programov morale, namesto z vsebino, začeti drugje, in sicer z vživljanjem v študente in njihove potrebe (empatijo), ki je začetek in conditio sine qua non dizajnerskega in kakršnegakoli drugega razmišljanja, ki danes skoraj že »ponarodelo« frazo na študenta osredinjenega poučevanja jemlje resno.

Viri
An introduction to design thinking: process guide (b.d.). Hasso-Plattner Institute of Design at Stanford. https://web.stanford.edu/~mshanks/MichaelShanks/files/509554.pdf
Biggs, J. B. (1999). Teaching for quality learning at university. Buckingham, UK: The Open University Press.
Brown, T. (2008. Design Thinking. Harvard Business Review, 86(6), 84–92. https://readings.design/PDF/Tim%20Brown,%20Design%20Thinking.pdf
Dunne, D. & Martin, R. (2006). Design thinking and how it will change management education: An interview and discussion. Academy of Management Learning & Education, 5(4), 512–523.
Luka, I. (2014). Design Thinking in Pedagogy. Journal of Education Culture and Society, 2, 63–74. http://nowadays.home.pl/JECS/data/documents/JECS=202014=20=282=29=2063.74.pdf
Mackh, B. M. (2018). Higher Education by Design: Best Practices for Curricular Planning and Instruction. London: Routledge.
Morris, H. & Warman, G. (2015). Using Design Thinking in Higher Education [spletni vir]. EDUCAUSE Review. https://er.educause.edu/articles/2015/1/using-design-thinking-in-higher-education
Schlechty, P. C. (2011). Engaging Students: The Next Level of Working on the Work. San Francisco: Jossey-Bass.
Wiggins, G., McTighe, J.(2005). Understanding by Design. Alexandria, Va.: Association for Supervision and Curriculum Development.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Vsi prispevki