Ali je tradicionalno predavanje mrtvo?

Zdravilo za dolgčas je radovednost. Za radovednost ni zdravila. – Dorothy Parker

V zgodovini evropske univerze pravzaprav ni bilo obdobja, v katerem predavanje kot oblika poučevanja ne bi bilo na slabem glasu in deležno kritik. »Krivci« za neučinkovitost predavanj so več ali manj isti: obsežna in kompleksna snov, ki jo je treba pokriti, hitro upadanje pozornosti, nezanimanje za snov in predavatelja, malo prostora za razmišljanje in diskusijo, slaba prisotnost študentov (kjer ni obvezna) idr. Kljub temu se je predavanje ohranilo in je še danes najpogosteje uporabljana metoda poučevanja – in ena najmanj učinkovitih, če ni ustrezno uporabljena.

Na ilustraciji iz rokopisa iz 13. stoletja (glej sliko) Henrik Nemški predava študentom prava na Univerzi v Bologni. Predavatelj sedi na podiju in bere iz knjige. Nekaj študentov v ospredju pozorno posluša, nekaj se jih pretvarja, da poslušajo, eden očitno drema in v ozadju se nekateri med seboj pogovarjajo. Zanimivo, kako je celoten kontekst podoben temu, kar pogosto vidimo na predavanjih danes. Resda pri današnjih predavanjih večinoma ne gre za branje besedila (čeprav je včasih tudi to), vendar se pristop v osnovi ni spremenil: predavatelj ‘govori’ dejstva in ideje študentom, ti pa ga poslušajo in si ‘slišano’ zapisujejo, da bi se nekaj naučili ali, kar je bolj verjetno, da bi dejstva in ideje ponovili na izpitu.

McLaughlin in Mandin (2001, str. 1135) ugotavljata, da je neustreznost tradicionalnih predavanj pogost vzrok za lekturalgijo (boleče predavanje), sindrom pri poslušalcih, za katerega je značilno stanje povišanih čustev (agitiranost, frustracija, jeza) in stanje potlačenih čustev (apatija, otopelost). Kot pravita avtorja, so omejene možnosti za interakcijo pri klasičnih predavanjih vzrok številnih problemov s pozornostjo in motivacijo študentov. Med dejavniki, ki vplivajo na lekturalgijo so med drugim nejasni cilji, slaba organizacija, nepovezanost z znanjem, ki ga študenti že imajo, preveč vsebine, pomanjkanje interakcije, neustrezna uporaba izobraževalne tehnologije ter uporaba neustreznih poučevalnih strategij.

Spoznanja empiričnih raziskav potrjujejo, da tradicionalna predavanja niso učinkovita oblika poučevanja. V enem od pogosto citiranih prispevkov na temo učinkovitosti predavanj je Richard Hake (1998) na osnovi pregleda rezultatov 14 različnih tradicionalnih visokošolskih predmetov ugotovil, da pri predmetu, ki temelji na predavanjih, študenti ob koncu predmeta ne obvladajo več kot 30 odstotkov ključnih konceptov, ki jih niso že poznali na začetku izvajanja predmeta. Avtor na osnovi ugotovitev te in podobnih raziskav drugih avtorjev, ki so dale primerljive rezultate, pride do zaključka, da tradicionalno predavanje preprosto ni uspešno, da bi študentom pomagalo, da bi obvladali osnovne koncepte.

Ali je potemtakem tradicionalno predavanje mrtvo?
Mnenja o tem so različna. V prispevku z naslovom Tradicionalno predavanje je mrtvo; bom že vedel – sem profesor Rhett Allain (2017), profesor fizike na Univerzi jugovzhodne Louisiane v ZDA, zatrjuje, da je ob sodobni tehnologiji postalo tradicionalno predavanje odveč. Kot pravi avtor, se tradicionalno predavanje ne more meriti z, recimo, animiranim videom, kot je Mehanično vesolje (The Mechanical Universe), ki si ga – ali njegov ekvivalent za katero od drugih tem – študenti lahko ogledajo na spletnem portalu YouTube. Učitelji naj bi zato, kot pravi Allain, študentom naložili, da se seznanijo z gradivom v svojem prostem času, čas v učilnici pa naj bo namenjen demonstracije, eksperimentom ipd. (t. i. obrnjena učilnica).

Zgoraj omenjena Allainova trditev in predlog sta kmalu dobila odgovor. V svojem blogu z naslovom Tradicionalno predavanje ni mrtvo; bom že vedel – sem profesor Vincent Racaniello (2017), profesor mikrobiologije in imunologije na Kolumbijski univerzi v New Yorku odgovarja, da med predavanjem svojega predmeta ne uporablja nobenih video pripomočkov, ampak »govorim študentom o mojem znanju o virusih, ki sem ga pridobil z več kot 30-letnim raziskovalnim delom«. Kot nadaljuje avtor, »kljub temu ob koncu leta večina mojih študentov meni, da je to eden najboljših predmetov ali najboljši predmet, ki so ga vpisali v letih svojega študija«. Racaniello sicer ne nasprotuje ‘obrnjeni učilnici, ko si študenti pred predavanjem pogledajo videoposnetek predavanja na spletu, vendar

pa še vedno mislim, da je za moj predmet uvajalni predmet Virologija bolje, da jim govorim. Da krožim po prostoru, brez zapiskov, jih gledam v oči in zberem vso mojo strast in ljubezen do področja ter jim ju pošljem nasproti. In ne mislite, da ne šteje – mnogi od mojih študentov mi povedo, da je moja strast do predmeta to, kar jim vzbudi zanimanje za viruse.

Mimogrede, Racaniello vsa svoja predavanja objavlja na spletu. Njegovo uvodno predavanje o virusih iz leta 2017 je dostopno na https://www.youtube.com/watch?v=jYHqIEDph5U&list=PLGhmZX2NKiNmxhyLGzdGOO_lpp7VSi2SO.

Spodaj je sedem razlogov, ki sta jih na osnovi pregleda literature na temo učinkovitosti predavanj našla French in Kennedy (2017, str. 11), in po mnenju avtorjev utemeljujejo, zakaj predstavlja (tradicionalno)  predavanje vrednoto v visokošolskem izobraževanju.

  • Predavanje lahko zagotovi kontekst in strukturo predmeta oz. vsebine.
  • Predavanja lahko predavatelju omogočijo, da oblikuje podprte in kompleksne argumente ter zgodbo, ki obkroža vsebino.
  • Učinkoviti predavatelji lahko motivirajo in stimulirajo študente in pred njih postavljajo izzive.
  • Predavanja potencialno razvijajo veščine poslušanja in beleženja, kar spodbuja učenje.
  • Predavanja dajejo profesorjem priložnost, da predstavijo najnovejše raziskave in modelirajo vedenje.
  • Predavanja so stroškovno učinkovita in v razmerah povečanega števila študentov dovolj učinkovita metoda poučevanja.
  • Predavanja so družabni dogodki, ki producirajo in reproducirajo občutek za skupnost in skupno razumevanje.

Seveda pa se bodo, kot poudarjata avtorja, zgoraj naštete koristi predavanja učinkovito uresničile samo pri predavanjih, ki so dobro oblikovana in izvedena.

O vrlinah predavanja kot oblike poučevanja pa si lahko preberemo tudi na učiteljem namenjenih spletnih straneh Univerze Harvard v ZDA. Kot pišejo avtorji, predstavlja za učitelja predavanje priložnost, da študentom na živ način modelira način, kako ekspert na področju znanja oz. discipline pristopa k proučevanju, tj. to, kako definira problem, razmišlja o možnih rešitvah in med njimi razločuje.

Tvoja predavanja bi morala ponuditi študentom nekaj dosti vrednejšega od skrbno oblikovanih zaključkov, očiščenih zapletenega raziskovanja, ki jih je proizvedlo: na prvem mestu bi morala pokazati, kako je nekdo s tvojo težko pridobljeno ekspertnostjo prišel do teh zaključkov. Najboljša predavanja se tako ne razlikujejo kaj dosti od najboljših konferenc ali predstavitev raziskav: splošnemu poslušalcu dajejo dovolj dostopa do surovih podatkov, da si lahko ustvari inteligentno mnenje o moči in točnosti predavateljevih trditev. Dosezi to in boš na dobri poti, da tvoje študente potegneš iz stanja ‘pasivnega sprejemanja’, ki se ga kritiki predavanja tako bojijo. (https://bokcenter.harvard.edu/lecturing).

Zanimivo, pred skoraj pol stoletja je slovenski pedagoški strokovnjak in visokošolski učitelj Vlado Schmidt v svoji knjigi Visokošolska didaktika (1972, str. 39) napisal nekaj podobnega.

Študentje dobro vedo, katerega učitelja bi ne bilo mogoče brez škode zamenjati z magnetofonom, tistega namreč, ki govori njim, s katerim imajo med predavanjem oseben stik, ki kdaj zavije s stroge sistematične poti in si dovoli osebno pripombo, kak satiričen komentar, ki vplete v obravnavanje snovi tudi svoje osebne izkušnje z raziskovanjem te tematike in uvaja tako študente »za kulise« znanstvenega dela, tako da dobijo njegova izvajanja individualni ton in prek besed spoznavajo študenti znanstvenika in človeka. Razumevanje snovi s tem laže prerašča v interes za snov – in tak učitelj zdaj tudi vzgojno učinkuje: ne posreduje le spoznanj, zbuja tudi vedoželjnost in oblikuje tako tipično motivacijo bodočega raziskovalca.

Med visokošolskimi učitelji pogosto obstaja bojazen, da bo z naraščanjem uporabe spletnih učnih virov prišlo do zmanjševanja obiska na predavanjih v ustanovah, ki še zagovarjajo izkustvo, ki ga lahko ponudi poučevanje »v živo«. V raziskavi, v kateri so ugotavljali, ali so spletni predmeti »poljub življenja ali smrti« za prisotnost na predavanjih, so Kestell idr. (2012) ugotovili, da slabo obiskana predavanja niso posledica obilne uporabe spletnih virov, ampak so prej rezultat predavanj, ki jih študenti doživljajo kot dolgočasna, neprivlačna ali takšna, ki ne ponujajo nobenega dodatnega izobraževalnega izkustva.

In kakšno je predavanje, ki ni ‘dolgočasno’ in ‘neprivlačno’ ter ki ponuja ‘dodatno izobraževalno izkustvo’? Gunderman (2013) o tem piše takole:

Da bi bil odličen predavatelj, moraš v predavanju najti veselje. Deloma to pomeni, da moraš izbrskati to, kar je pri temi, ki je predmet obravnave, najbolj fascinantno. To tudi pomeni, da skrbno posvetiš pozornost študentom in iščeš ter deliš njihovo navdušenje. Sijajno predavanje ni golo mehanično branje zapiskov, ampak neke vrste ples, v katerem predavatelj in poslušalci opazujejo, se odzivajo in črpajo energijo in navdušenje drug od drugega. Do enega največjih zadovoljstev predavanja pride, ko študenti zastavijo pronicljiva vprašanja, ki jih predavatelj ni – morda celo ni mogel – predvideti.

V predvidljivi prihodnosti bo predavanje kot oblika poučevanja obstalo, učinkovito tradicionalno predavanje pa bo, tako kot je bilo vselej, bolj ‘redka ptica’. Tisto drugo, interaktivno predavanje – saj veste, predavanje, kjer »mrgoli« vprašanj in odgovorov, debat in diskusij ter nalog ‘interaktivnega tipa’ –, pa bo za marsikaterega učitelja, tako kot je zdaj, sicer zaželeni vendar redko doseženi cilj. Vendar pa je lahko tako tradicionalno kot interaktivno predavanje za študente ‘poljub življenja’ in ne razlog za ‘lekturalgijo’ ali ‘sindrom steklenega pogleda’. Jarvis in Gibson (1997, str. 100) o tem pišeta takole:

Podobno kot za poljubljanje, je mogoče s kliničnimi testi dokazati, da je predavanje ‘slaba stvar’. S primerjavo pa lahko nadaljujemo. Tisti, ki niso nikoli doživeli dobrega predavanja, ne morejo poznati njegove moči, da navdušuje.

Če smo že pri ‘ljubezni’, pa še končajmo z njo. V svoji knjigi Učiti se poučevati v visokošolskem izobraževanju – verjetno najbolj vplivni knjigi o visokošolskem poučevanju, kar jih je bilo kdaj napisanih –  Paul Ramsden (1992, str. 89) ugotavlja, da spoznanja raziskav o dobrem poučevanju »potrjujejo to, kar so dobri učitelji vselej trdili in počeli«. V seznamu značilnosti dobrega učitelja, ki ga predlaga Ramsden, je zato na prvem mestu »želja deliti svojo ljubezen do predmeta s študenti«. Vse bolj se zdi, da je ta želja ‘vstopni pogoj’ in ključ do uspeha vsakega predavanja.

Viri
Allain, R. (2017). The Traditional Lecture Is Dead. I Would Know – I’m a Professor. Wired, 5.11.2017. https://www.wired.com/2017/05/the-mechanical-universe/
Gunderman, R. (2013). Is the Lecture Dead? The Atlantic, 29. jan. 2013. https://www.theatlantic.com/health/archive/2013/01/is-the-lecture-dead/272578/
Hake, R. R. (1998). Interactive-engagement vs. traditional methods: A six thousand-student survey of mechanics test data for introductory physics courses. American Journal of Physics, 66(1), 64–74.
Jarvis, P. in Gibson, S. (1997). The Teacher Practitioner and Mentor in Nursing, Health Visiting, Midwifery and Social Work, 1997, str. 100).
Kestell, C., Willis, C. , Grainger, S. in Missingham, D. (2012). Are online learning modules the kiss of life or death for lecture attendance? [online]. V: M. Llewellyn, D. Scott (ur.). 23rd Annual Conference of the Australasian Association for Engineering Education: Profession of Engineering Education: Advancing Teaching, Research and Careers, Melbourne, Vic.: Engineers Australia, 683–690.
McLaughlin, K. in Mandin, H. (2001). A schematic approach to diagnosing and resolving lecturalgia. Medical Education, 35(12), 1135–42.
Racaniello, V. (2017) The Traditional Lecture is Not Dead. I Would Know – I’m A Professor. [blog], 6. julij 2017. https://www.virology.ws/2017/07/06/the-traditional-lecture-is-not-dead-i-would-know-im-a-professor/
Ramsden, P. (1992). Learning to Teach in Higher Education. London: Routledge.
Schmidt, V. (1972). Visokošolska didaktika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Delite objavo na svojem družbenem omrežju...

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter
Share on linkedin
Deli na Linkdin
Share on email
Deli na Email

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja