V legendarni sceni iz najstniške komedije Prosti dan Ferrisa Buellerja iz leta 1986 (Anyone, anyone?) dolgočasni učitelj ekonomije v želji, da bi bila njegova ura interaktivna, bombardira razred z vprašanji in, ker ni takojšnjega odziva, na vsako vprašanje promptno odgovori kar sam. Prikazana »tehnika« zastavljanja vprašanj je opozorilo vsem učiteljem, kako naj ne poučujejo.

Eno od vprašanj, ki si jih pri načrtovanju ali posodabljanju predmetov zastavljajo učitelji, je, kako izbrati vsebino, ki jo bodo ‘pokrili’ pri predmetu. Informacijska eksplozija, dostopnost informacij in želja učiteljev, da bi študentom posredovali najsodobnejše znanje na področjih svojih disciplin, prispevajo k temu, da vsebine predmetov, kot je nekdo zapisal, rastejo kot mitološka Hidra iz antične legende. Poskusi ‘kleščenja’ vsebin najpogosteje ne dajejo učinka – za vsako ‘odsekano glavo’ zrasteta na njenem mestu dve novi.

Pod pojmom ‘učni načrt’ si v visokošolskem izobraževanju pri nas najpogosteje predstavljamo dokument z naslovom Učni načrt predmeta, ki je sestavni del vsakega študijskega programa in kot tak predmet presoje v postopkih akreditacije in vrednotenja študijskih programov. Iz strukture in vsebine učnih načrtov predmetov, ki so dostopni na spletu, je razviden njihov glavni namen: posredovati osnovne informacije o predmetu. Ali bi lahko služili še čemu?

Z začetkom izobraževanja po študijskem programu se za mnogo študentov začne obdobje negotovosti in zmede, na svoj študij pa gledajo kot na ‘dirko’, ki jo morajo preteči. Med krivci za to se pogosto omenja ‘kurikulum’, ki pa je v visokošolski izobraževalni sferi redko uporabljen izraz, sam pojem pa pogosto slabo razumljen in enostransko interpretiran.

Od prihoda na sceno pred tremi desetletji je postal koncept učeče se organizacije (ang. learning organization) ne le hitro rastoči trend v svetu poslovanja in menedžmenta, temveč tudi ključni konceptualni okvir za delo v okoljih in kontekstih, ki temeljijo na znanju. Osnovna ideja je preprosta: proces nenehnega izboljševanja kot prvi imperativ za razvoj (in preživetje) sodobnih organizacij zahteva predanost učenju. Univerze in visokošolske ustanove so organizacije, ki so specializirane za učenje, vprašanje pa je, ali so mu tudi predane.

Kakorkoli že obrnemo, v središču vseh dejavnosti katerekoli univerze ali visokošolske ustanove je ‘učenje’ – študentov, učiteljev in raziskovalcev, oddelkov in celotnih ustanov. Toda če je učenje študentov danes vroča tema celotne visokošolske izobraževalne sfere (koncept ‘na študenta osredinjenega poučevanja in učenja’ je lep primer), je učenje na institucionalnih ravneh deležno le majhne pozornosti in je le redko predmet poglobljenega razmisleka in razprav. Pa čeprav je razlogov za razmislek in razprave več kot dovolj.