Beseda ‘odličnost’ preplavlja vsa področja življenja in dela ljudi, tudi akademsko. Izraz je vsestransko uporaben za označevanje univerz in visokošolskih ustanov, akademskega osebja in menedžmenta, študentov, podpornih služb, knjižnic, učnih sredstev idr. – vse tja do, kot je nekdo zapisal, parkirnih prostorov v univerzitetnem kampusu.

Dejstvo je, da tradicionalna visokošolska učilnica s pritrjenimi klopmi in sedeži ne ustreza temu, kar danes vemo o učenju študentov. Ideja, da morajo študenti sedeti v klopeh, poravnanih v vrstah, kjer težko komunicirajo drug z drugim, hitro postaja arhaična.

Pri poučevanju se učitelji praviloma osredotočajo na to, kako bi informacije in koncepte »spravili v glave« študentov (npr. s predavanjem oz. razlago, uporabo videov, zapiski, povzetki idr.), študenti pa se najpogosteje učijo (študirajo) s prebiranjem vsebin iz učnih gradiv, podčrtavanjem ali označevanjem informacij ter pregledovanjem svojih zapiskov.

Še ne tako dolgo nazaj je veljalo, da je učenje strogo razumski proces, v katerem čustva ne igrajo pomembne vloge. Danes vemo, da čustva močno vplivajo na miselne procese v možganih, kot so zaznava, pozornost, spomin, logično sklepanje in reševanje problemov. To potrjujejo tudi spoznanja nevroznanosti.

Zastavljanje vprašanj je, poleg razlage, najosnovnejše pedagoško orodje vsakega visokošolskega učitelja, zastavljanje ‘učinkovitih vprašanj’ pa njegov večni izziv. Eden od načinov zastavljanja vprašanj, ki v zadnjem času priteguje povečano pozornost visokošolske izobraževalne sfere, je uporaba sicer že dolgo znane, vendar pogosto slabo razumljene ‘sokratske metode’ oz. ‘sokratskih vprašanj’ pri poučevanju.

Veščine reševanja problemov so že dolgo v samem vrhu miselnih veščin, ki naj bi jih v času študija razvili študenti. Na univerzah in visokošolskih ustanovah širom po svetu študenti rešujejo probleme, pogosto vnaprej pripravljene in z že znanimi rešitvami. Manjše pozornosti pa so deležne veščine ‘odkrivanja’ problemov…