Učinkovito učenje na predavanjih ni posledica zgolj pozornega poslušanja predavatelja, navdušenja nad snovjo ali marljivega zapisovanja. Raziskave potrjujejo, da do učinkovitega učenja na predavanjih ne bo prišlo, če študenti nimajo ustreznega predznanja o temi predavanja, če prihaja na predavanju do kognitivne preobremenjenosti študentov, če študenti med predavanjem niso vpeti v procese globinskega učenja in če študenti po predavanju ne elaborirajo in konsolidirajo tega, kar so se začeli učiti na predavanju.

Splošno je znano, da mora visokošolsko izobraževanje študentom omogočiti, da poleg vsebinskega znanja (znanja o dejstvih, pojmih, idejah idr.) na področju predmeta oz. discipline usvojijo paleto zmožnosti in veščin, ki so potrebne za delo v sodobnih profesionalnih okoljih, kot so npr. kritično mišljenje, reševanje problemov, sodelovanje z drugimi idr. Ocenjevanje, če naj bi bilo veljavno, pa mora meriti stopnjo doseganja teh znanj, zmožnosti in veščin.

Kmalu bo 30 let, odkar sta Robert Barr in John Tagg, sodelavca na kolidžu Palomar v San Marcosu v Kaliforniji v prispevku z naslovom (v slovenskem prevodu) Od poučevanja k učenju: Nova paradigma za dodiplomsko izobraževanje (1995) izzvala dotlej prevladujoča pojmovanja o namenih visokošolskega izobraževanja in ciljih visokošolskih ustanov. Kot nasprotje pojmovanju, da je cilj visokošolskih ustanov »zagotoviti poučevanje«, sta avtorja postavila pojmovanje, da je cilj visokošolskih ustanov – in razlog za njihov obstoj – »proizvesti učenje«.

V sodobnih družbah se pospešeno utrjuje prepričanje, da morajo izobraževalni sistemi študente bolje opremiti z veščinami in kompetencami za ‘delo in življenje v 21. stoletju’, kot so kritično razmišljanje, reševanje problemov, sodelovanje z drugimi, prožnost, prilagodljivost, ustvarjalnost, podjetnost, inovativnost, digitalna pismenost, kulturna ozaveščenost, delovanje kot aktiven državljan idr. Za poučevanje, katerega cilj je razvijanje teh veščin in kompetenc se uporablja tudi izraz ‘nove pedagogike’.

Medtem ko je pisna priprava na uro obveznost učiteljev na nižjih stopnjah izobraževanja, je v visokošolskem izobraževanju učiteljem prepuščeno, ali bo njihova priprava na predavanje – če jo bodo sploh napisali – obsegala nekaj vrstic z osnovnimi podatki o predavanju in kakšno idejo, ki se je predavatelju porodila ob razmišljanju o temi, ali pa bo to podroben ‘scenarij’, ki bo vseboval vse načrtovane korake izvedbe.

Po tradicionalnem prepričanju sestoji znanje visokošolskega (ali kateregakoli) učitelja iz znanja o predmetu oz. vsebini poučevanja (in disciplini, ki daje podlago predmetu) in znanja o poučevanju, obe sestavini pa sta razumljeni oz. se obravnavata vsaka zase. Na nezadostnost takšne delitve je že pred več kot tremi desetletji opozoril Lee Shulman …