V javnem razpisu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport z naslovom »Inovativne in prožne oblike poučevanja in učenja« iz leta 2018, namenjenemu usposabljanju visokošolskih učiteljev za uporabo novih učnih metod, oblik in pristopov, je med naštetimi novimi učnimi metodami in oblikami tudi t. i. ‘načrtovalno mišljenje’, kot so avtorji tega dokumenta prevedli angleški izraz ‘design thinking’. Prevod seveda ni ustrezen, pravilno bi bilo ‘oblikovalsko’ ali ‘dizajnersko’ razmišljanje.

Najbrž ni visokošolskega učitelja, ki se pri poučevanju še ni srečal z vedênji, ki jih je prepoznal kot odpor – do predmeta, njegovega poučevanja, zahtev izpita idr. Napaka, ki jo pogosto naredijo učitelji, je domneva, da gre pri odporu zgolj za vedênje študentov. Čeprav je to deloma res – študenti so tisti, ki izkazujejo uporniško vedênje –, pa je pomen odpora študentov bolj kompleksen in vsebuje sistemske elemente ter interakcije, ki na prvi pogled niso vidni.

Danes na svetu verjetno ni univerze ali visokošolske ustanove, ki ne bi za svoje študijske programe in učitelje napisala, da so odlični, v svoje strateške dokumente na izobraževalnem področju pa, da je doseganje odličnosti v poučevanju njen glavni cilj. Manj, če sploh kaj, pa je v programih in dokumentih zapisanega o tem, kako univerza ali visokošolska ustanova odličnost pojmuje in v čem naj bi se ta odličnost kazala.

Resnici na ljubo bi za metodo študije primera težko rekli, da je ravno inovativna. Kakšnih sto let je od tega, ko so na Univerzi Harvard začeli pri poučevanju pravnih in poslovnih ved uporabljati študije primera. Inovacija je bila v prinašanju problemov, s katerimi se bodo študenti soočili po diplomi, v visokošolsko učilnico.

Že vse od nastanka pred dobrim stoletjem so študentske ankete predmet kritik, predvsem zaradi tega, ker da ne merijo tega, kar naj bi merile, tj. učenja študentov, ampak merijo to, kako študenti doživljajo predmet in učitelja in kako so z enim in drugim zadovoljni. Kljub kritikam so univerze s takšnimi anketami zadovoljne, saj jim predstavljajo priročen vir podatkov za presojanje pedagoškega dela učiteljev ter njihovo akademsko promocijo in nagrajevanje.

Vsak učitelj ve, da študenti ne ‘vstopajo’ v njegov predmet kot nepopisani listi papirja, ampak z znanjem in izkustvi, ki so ga/jih pridobili pri drugih predmetih, v predhodnem izobraževanju ali v vsakdanjem življenju.