Akademske zadeve je skupni naslov za krajše prispevke na različne teme in vprašanja visokošolskega poučevanja in učenja. Prispevki so napisani v obliki danes vse bolj razširjenega ‘akademskega bloga’, ki združuje značilnosti klasičnega bloga in strokovnega članka.
Veščine reševanja problemov so že dolgo v samem vrhu miselnih veščin, ki naj bi jih v času študija razvili študenti. Na univerzah in visokošolskih ustanovah širom po svetu študenti rešujejo probleme, pogosto vnaprej pripravljene in z že znanimi rešitvami. Manjše pozornosti pa so deležne veščine ‘odkrivanja’ problemov…
Že dolgo vemo, da študenti vstopajo v visokošolsko izobraževanje ne samo z različnimi cilji in nameni, ampak tudi z različnimi pojmovanji o učenju in znanju, od najpreprostejših, da gre pri učenju za pridobivanje ‘koščkov’ znanja, ki si jih je treba zapomniti, do bolj sofisticiranih pojmovanj, ki priznavajo, da gre pri najvrednejših oblikah učenja za doseganje osebnega razumevanja in razvoja kot oseba.
O tem, kaj je učenje, kako poteka in se ‘zgodi’ avtorji, najpogosteje psihološki in pedagoški strokovnjaki in raziskovalci pišejo že desetletja. Mnoga od njihovih spoznanj danes sprejemamo kot ‘večne resnice’, ki le redko postanejo predmet refleksije in kritične presoje. Pa vendar tudi tu prihaja do premikov…
Danes si skoraj ne moremo zamišljati visokošolskega predavanja brez uporabe PowerPointa. Z dobro pripravljenimi PowerPoint diapozitivi predavatelj ilustrira pomembne točke, poudarja koncepte in ideje, usmerja pozornost študentov, spodbuja sodelovanje in interakcijo idr. Po drugi strani pa PowerPoint, če ni prav uporabljen, trivializira vsebino, degradira komunikacijo in pri študentih povzroča jezo in odpor do predmeta in učitelja.
Že več kot stoletje se ime Wilhelma von Humboldta (1767-1835) uporablja kot simbol za model raziskovalne univerze, kot se je v 20. stoletju uveljavila na univerzah v Evropi in svetu. V zadnjih desetletjih pa vse več avtorjev ugotavlja, da ‘humboldtovski ideal’ nima zveze z današnjim visokošolskim izobraževanjem ter deluje le še kot ‘humboldtovski mit’.
V zgodovini evropske univerze pravzaprav ni bilo obdobja, v katerem predavanje kot oblika poučevanja ne bi bilo na slabem glasu in deležno kritik. Kljub temu se je predavanje ohranilo in je še danes najpogosteje uporabljana metoda poučevanja – in ena najmanj učinkovitih, če ni ustrezno uporabljena.
Veščine reševanja problemov so že dolgo v samem vrhu miselnih veščin, ki naj bi jih v času študija razvili študenti. Na univerzah in visokošolskih ustanovah širom po svetu študenti rešujejo probleme, pogosto vnaprej pripravljene in z že znanimi rešitvami. Manjše pozornosti pa so deležne veščine ‘odkrivanja’ problemov…
Že dolgo vemo, da študenti vstopajo v visokošolsko izobraževanje ne samo z različnimi cilji in nameni, ampak tudi z različnimi pojmovanji o učenju in znanju, od najpreprostejših, da gre pri učenju za pridobivanje ‘koščkov’ znanja, ki si jih je treba zapomniti, do bolj sofisticiranih pojmovanj, ki priznavajo, da gre pri najvrednejših oblikah učenja za doseganje osebnega razumevanja in razvoja kot oseba.
O tem, kaj je učenje, kako poteka in se ‘zgodi’ avtorji, najpogosteje psihološki in pedagoški strokovnjaki in raziskovalci pišejo že desetletja. Mnoga od njihovih spoznanj danes sprejemamo kot ‘večne resnice’, ki le redko postanejo predmet refleksije in kritične presoje. Pa vendar tudi tu prihaja do premikov…
Danes si skoraj ne moremo zamišljati visokošolskega predavanja brez uporabe PowerPointa. Z dobro pripravljenimi PowerPoint diapozitivi predavatelj ilustrira pomembne točke, poudarja koncepte in ideje, usmerja pozornost študentov, spodbuja sodelovanje in interakcijo idr. Po drugi strani pa PowerPoint, če ni prav uporabljen, trivializira vsebino, degradira komunikacijo in pri študentih povzroča jezo in odpor do predmeta in učitelja.
Že več kot stoletje se ime Wilhelma von Humboldta (1767-1835) uporablja kot simbol za model raziskovalne univerze, kot se je v 20. stoletju uveljavila na univerzah v Evropi in svetu. V zadnjih desetletjih pa vse več avtorjev ugotavlja, da ‘humboldtovski ideal’ nima zveze z današnjim visokošolskim izobraževanjem ter deluje le še kot ‘humboldtovski mit’.
V zgodovini evropske univerze pravzaprav ni bilo obdobja, v katerem predavanje kot oblika poučevanja ne bi bilo na slabem glasu in deležno kritik. Kljub temu se je predavanje ohranilo in je še danes najpogosteje uporabljana metoda poučevanja – in ena najmanj učinkovitih, če ni ustrezno uporabljena.
