Akademske zadeve je skupni naslov za krajše prispevke na različne teme in vprašanja visokošolskega poučevanja in učenja. Prispevki so napisani v obliki danes vse bolj razširjenega ‘akademskega bloga’, ki združuje značilnosti klasičnega bloga in strokovnega članka.
Danes na svetu verjetno ni univerze ali visokošolske ustanove, ki ne bi za svoje študijske programe in učitelje napisala, da so odlični, v svoje strateške dokumente na izobraževalnem področju pa, da je doseganje odličnosti v poučevanju njen glavni cilj. Manj, če sploh kaj, pa je v programih in dokumentih zapisanega o tem, kako univerza ali visokošolska ustanova odličnost pojmuje in v čem naj bi se ta odličnost kazala.
Resnici na ljubo bi za metodo študije primera težko rekli, da je ravno inovativna. Kakšnih sto let je od tega, ko so na Univerzi Harvard začeli pri poučevanju pravnih in poslovnih ved uporabljati študije primera. Inovacija je bila v prinašanju problemov, s katerimi se bodo študenti soočili po diplomi, v visokošolsko učilnico.
Že vse od nastanka pred dobrim stoletjem so študentske ankete predmet kritik, predvsem zaradi tega, ker da ne merijo tega, kar naj bi merile, tj. učenja študentov, ampak merijo to, kako študenti doživljajo predmet in učitelja in kako so z enim in drugim zadovoljni. Kljub kritikam so univerze s takšnimi anketami zadovoljne, saj jim predstavljajo priročen vir podatkov za presojanje pedagoškega dela učiteljev ter njihovo akademsko promocijo in nagrajevanje.
Vsak učitelj ve, da študenti ne ‘vstopajo’ v njegov predmet kot nepopisani listi papirja, ampak z znanjem in izkustvi, ki so ga/jih pridobili pri drugih predmetih, v predhodnem izobraževanju ali v vsakdanjem življenju.
Verjetno ni visokošolskega učitelja, ki svojega predavanja ali razlage občasno ne popestri s takšno ali drugačno zgodbo. Najbrž pa ni veliko takšnih, ki bi bili zaradi tega deležni očitkov študentov in bi zaradi uporabe zgodb pri poučevanju ogrozili svoje akademske kariere. In prav to se je zgodilo.
V leta 2018 objavljenem javnem razpisu Inovativne in prožne oblike poučevanja in učenja je MIZŠ pozvalo univerze, da v svoje programe usposabljanja akademskega osebja vključijo tudi usposabljanje za »vključevanje MOOC-ov v kurikulum« (str. 5). O tem, kakšna je od tega korist, pa so si mnenja različna.
Danes na svetu verjetno ni univerze ali visokošolske ustanove, ki ne bi za svoje študijske programe in učitelje napisala, da so odlični, v svoje strateške dokumente na izobraževalnem področju pa, da je doseganje odličnosti v poučevanju njen glavni cilj. Manj, če sploh kaj, pa je v programih in dokumentih zapisanega o tem, kako univerza ali visokošolska ustanova odličnost pojmuje in v čem naj bi se ta odličnost kazala.
Resnici na ljubo bi za metodo študije primera težko rekli, da je ravno inovativna. Kakšnih sto let je od tega, ko so na Univerzi Harvard začeli pri poučevanju pravnih in poslovnih ved uporabljati študije primera. Inovacija je bila v prinašanju problemov, s katerimi se bodo študenti soočili po diplomi, v visokošolsko učilnico.
Že vse od nastanka pred dobrim stoletjem so študentske ankete predmet kritik, predvsem zaradi tega, ker da ne merijo tega, kar naj bi merile, tj. učenja študentov, ampak merijo to, kako študenti doživljajo predmet in učitelja in kako so z enim in drugim zadovoljni. Kljub kritikam so univerze s takšnimi anketami zadovoljne, saj jim predstavljajo priročen vir podatkov za presojanje pedagoškega dela učiteljev ter njihovo akademsko promocijo in nagrajevanje.
Vsak učitelj ve, da študenti ne ‘vstopajo’ v njegov predmet kot nepopisani listi papirja, ampak z znanjem in izkustvi, ki so ga/jih pridobili pri drugih predmetih, v predhodnem izobraževanju ali v vsakdanjem življenju.
Verjetno ni visokošolskega učitelja, ki svojega predavanja ali razlage občasno ne popestri s takšno ali drugačno zgodbo. Najbrž pa ni veliko takšnih, ki bi bili zaradi tega deležni očitkov študentov in bi zaradi uporabe zgodb pri poučevanju ogrozili svoje akademske kariere. In prav to se je zgodilo.
V leta 2018 objavljenem javnem razpisu Inovativne in prožne oblike poučevanja in učenja je MIZŠ pozvalo univerze, da v svoje programe usposabljanja akademskega osebja vključijo tudi usposabljanje za »vključevanje MOOC-ov v kurikulum« (str. 5). O tem, kakšna je od tega korist, pa so si mnenja različna.
