Akademske zadeve je skupni naslov za krajše prispevke na različne teme in vprašanja visokošolskega poučevanja in učenja. Prispevki so napisani v obliki danes vse bolj razširjenega ‘akademskega bloga’, ki združuje značilnosti klasičnega bloga in strokovnega članka.
Že vse od nastanka pred dobrim stoletjem so študentske ankete predmet kritik, predvsem zaradi tega, ker da ne merijo tega, kar naj bi merile, tj. učenja študentov, ampak merijo to, kako študenti doživljajo predmet in učitelja in kako so z enim in drugim zadovoljni. Kljub kritikam so univerze s takšnimi anketami zadovoljne, saj jim predstavljajo priročen vir podatkov za presojanje pedagoškega dela učiteljev ter njihovo akademsko promocijo in nagrajevanje.
Vsak učitelj ve, da študenti ne ‘vstopajo’ v njegov predmet kot nepopisani listi papirja, ampak z znanjem in izkustvi, ki so ga/jih pridobili pri drugih predmetih, v predhodnem izobraževanju ali v vsakdanjem življenju.
Verjetno ni visokošolskega učitelja, ki svojega predavanja ali razlage občasno ne popestri s takšno ali drugačno zgodbo. Najbrž pa ni veliko takšnih, ki bi bili zaradi tega deležni očitkov študentov in bi zaradi uporabe zgodb pri poučevanju ogrozili svoje akademske kariere. In prav to se je zgodilo.
V leta 2018 objavljenem javnem razpisu Inovativne in prožne oblike poučevanja in učenja je MIZŠ pozvalo univerze, da v svoje programe usposabljanja akademskega osebja vključijo tudi usposabljanje za »vključevanje MOOC-ov v kurikulum« (str. 5). O tem, kakšna je od tega korist, pa so si mnenja različna.
Eno od pogostih vprašanj, ki si jih zastavljajo visokošolski učitelji, delodajalci in drugi deležniki, je, koliko se študenti v času, ki ga preživijo na univerzi ali visokošolski ustanovi, sploh naučijo. Jasnega odgovora na razmeroma preprosto vprašanje ni, vendar so mnogi prepričani, in raziskave potrjujejo, da se današnjih študenti učijo in naučijo manj, kot so se v preteklosti učili in naučili njihovi vrstniki.
V visokošolskem izobraževanju že dolgo vemo, da ima sodelovanje in skupno delo pozitiven vpliv na učenje študentov in njihovo študijsko uspešnost, kar pa ne velja za preverjanje znanja, ki naj bi bilo po splošnem prepričanju individualno početje, brez priložnosti za interakcijo. Razlog se zdi prepričljiv: z omogočanjem sodelovanja pri reševanju testa bodo študenti, ki niso pripravljeni, imeli neupravičeno korist od znanja študentov, ki so.
Že vse od nastanka pred dobrim stoletjem so študentske ankete predmet kritik, predvsem zaradi tega, ker da ne merijo tega, kar naj bi merile, tj. učenja študentov, ampak merijo to, kako študenti doživljajo predmet in učitelja in kako so z enim in drugim zadovoljni. Kljub kritikam so univerze s takšnimi anketami zadovoljne, saj jim predstavljajo priročen vir podatkov za presojanje pedagoškega dela učiteljev ter njihovo akademsko promocijo in nagrajevanje.
Vsak učitelj ve, da študenti ne ‘vstopajo’ v njegov predmet kot nepopisani listi papirja, ampak z znanjem in izkustvi, ki so ga/jih pridobili pri drugih predmetih, v predhodnem izobraževanju ali v vsakdanjem življenju.
Verjetno ni visokošolskega učitelja, ki svojega predavanja ali razlage občasno ne popestri s takšno ali drugačno zgodbo. Najbrž pa ni veliko takšnih, ki bi bili zaradi tega deležni očitkov študentov in bi zaradi uporabe zgodb pri poučevanju ogrozili svoje akademske kariere. In prav to se je zgodilo.
V leta 2018 objavljenem javnem razpisu Inovativne in prožne oblike poučevanja in učenja je MIZŠ pozvalo univerze, da v svoje programe usposabljanja akademskega osebja vključijo tudi usposabljanje za »vključevanje MOOC-ov v kurikulum« (str. 5). O tem, kakšna je od tega korist, pa so si mnenja različna.
Eno od pogostih vprašanj, ki si jih zastavljajo visokošolski učitelji, delodajalci in drugi deležniki, je, koliko se študenti v času, ki ga preživijo na univerzi ali visokošolski ustanovi, sploh naučijo. Jasnega odgovora na razmeroma preprosto vprašanje ni, vendar so mnogi prepričani, in raziskave potrjujejo, da se današnjih študenti učijo in naučijo manj, kot so se v preteklosti učili in naučili njihovi vrstniki.
V visokošolskem izobraževanju že dolgo vemo, da ima sodelovanje in skupno delo pozitiven vpliv na učenje študentov in njihovo študijsko uspešnost, kar pa ne velja za preverjanje znanja, ki naj bi bilo po splošnem prepričanju individualno početje, brez priložnosti za interakcijo. Razlog se zdi prepričljiv: z omogočanjem sodelovanja pri reševanju testa bodo študenti, ki niso pripravljeni, imeli neupravičeno korist od znanja študentov, ki so.
