Akademske zadeve je skupni naslov za krajše prispevke na različne teme in vprašanja visokošolskega poučevanja in učenja. Prispevki so napisani v obliki danes vse bolj razširjenega ‘akademskega bloga’, ki združuje značilnosti klasičnega bloga in strokovnega članka.
V zgodovini evropske univerze pravzaprav ni bilo obdobja, v katerem predavanje kot oblika poučevanja ne bi bilo na slabem glasu in deležno kritik. Kljub temu se je predavanje ohranilo in je še danes najpogosteje uporabljana metoda poučevanja – in ena najmanj učinkovitih, če ni ustrezno uporabljena.
Pri poučevanju se mnogi učitelji osredotočajo na to, kako bi informacije in kompleksne pojme spravili v glave študentov, kar običajno počnejo tako, da jim te informacije in pojme povedo, praviloma s predavanjem oz. razlago, študente pa – da se bodo nove informacije in pojmi bolje »prijeli« – opremljajo z izročki z razlagami prej povedanih informacij in pojmov.
Učitelji pri poučevanju pogosto uporabljajo analogije, ne da bi se tega zavedali. Ko na primer razlagajo ali razjasnjujejo nov pojem ali idejo in rečejo »To je tako kot…« ali »To lahko primerjamo z/s…«, uporabljajo analogijo. Če je dobro izbrana, bo prispevala k razjasnitvi pojma in razumevanju. Če ni, od nje ne bo koristi, ali pa bo povzročila zmedo.
Mnogi učitelji so prepričani, da je njihova naloga, da naredijo učenje študentov pri svojih predmetih čim manj težavno (npr. s preprosto razlago kompleksnih pojmov, enostavno strukturiranim gradivom, lahko berljivimi izročki s ključnimi poudarki idr.) v upanju, da si bodo tako študenti lažje zapomnili vsebino. Spoznanja znanosti učenja, še zlasti kognitivne psihologije pa dokazujejo prav nasprotno…
O hitro pokopanem NAKVIS-ovem osnutku novih Minimalnih standardov za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev… (Minimalni standardi…, 2018) ne bi imelo smisla razpravljati – zavrnili so ga tako visokošolski sindikati kot univerze –, če ne bi njegova vsebina pokazala na precej popreproščeno razumevanje njegovih avtorjev o tem, za kaj pri visokošolskem poučevanju in učenju sploh gre, kaj naj bi bilo delo visokošolskega učitelja in kaj naj bi visokošolski učitelj znal ter bil zmožen, da bi lahko to delo učinkovito opravljal.
V visokošolskem izobraževanju že dolgo vemo, da je učenje poteka najbolj učinkovito, če se študenti aktivno angažirajo z gradivom, drugimi študenti in učiteljem. Vemo tudi, da je diskusija – med predavanjem, na seminarju, pri delu v laboratoriju idr. – najbolj učinkovita poučevalna strategija, ki vodi k temu cilju. Človek bi pričakoval, da bo pri uri v tipični visokošolski učilnici ‘vršalo’ od izmenjave mnenj in idej, a je to prej izjema kot pravilo.
V zgodovini evropske univerze pravzaprav ni bilo obdobja, v katerem predavanje kot oblika poučevanja ne bi bilo na slabem glasu in deležno kritik. Kljub temu se je predavanje ohranilo in je še danes najpogosteje uporabljana metoda poučevanja – in ena najmanj učinkovitih, če ni ustrezno uporabljena.
Pri poučevanju se mnogi učitelji osredotočajo na to, kako bi informacije in kompleksne pojme spravili v glave študentov, kar običajno počnejo tako, da jim te informacije in pojme povedo, praviloma s predavanjem oz. razlago, študente pa – da se bodo nove informacije in pojmi bolje »prijeli« – opremljajo z izročki z razlagami prej povedanih informacij in pojmov.
Učitelji pri poučevanju pogosto uporabljajo analogije, ne da bi se tega zavedali. Ko na primer razlagajo ali razjasnjujejo nov pojem ali idejo in rečejo »To je tako kot…« ali »To lahko primerjamo z/s…«, uporabljajo analogijo. Če je dobro izbrana, bo prispevala k razjasnitvi pojma in razumevanju. Če ni, od nje ne bo koristi, ali pa bo povzročila zmedo.
Mnogi učitelji so prepričani, da je njihova naloga, da naredijo učenje študentov pri svojih predmetih čim manj težavno (npr. s preprosto razlago kompleksnih pojmov, enostavno strukturiranim gradivom, lahko berljivimi izročki s ključnimi poudarki idr.) v upanju, da si bodo tako študenti lažje zapomnili vsebino. Spoznanja znanosti učenja, še zlasti kognitivne psihologije pa dokazujejo prav nasprotno…
O hitro pokopanem NAKVIS-ovem osnutku novih Minimalnih standardov za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev… (Minimalni standardi…, 2018) ne bi imelo smisla razpravljati – zavrnili so ga tako visokošolski sindikati kot univerze –, če ne bi njegova vsebina pokazala na precej popreproščeno razumevanje njegovih avtorjev o tem, za kaj pri visokošolskem poučevanju in učenju sploh gre, kaj naj bi bilo delo visokošolskega učitelja in kaj naj bi visokošolski učitelj znal ter bil zmožen, da bi lahko to delo učinkovito opravljal.
V visokošolskem izobraževanju že dolgo vemo, da je učenje poteka najbolj učinkovito, če se študenti aktivno angažirajo z gradivom, drugimi študenti in učiteljem. Vemo tudi, da je diskusija – med predavanjem, na seminarju, pri delu v laboratoriju idr. – najbolj učinkovita poučevalna strategija, ki vodi k temu cilju. Človek bi pričakoval, da bo pri uri v tipični visokošolski učilnici ‘vršalo’ od izmenjave mnenj in idej, a je to prej izjema kot pravilo.
