Akademske zadeve je skupni naslov za krajše prispevke na različne teme in vprašanja visokošolskega poučevanja in učenja. Prispevki so napisani v obliki danes vse bolj razširjenega ‘akademskega bloga’, ki združuje značilnosti klasičnega bloga in strokovnega članka.
Vse od Sokratovih časov je zastavljanje vprašanj nepogrešljiva sestavina poučevanja. S pravimi vprašanji, zastavljenimi v pravem trenutku in na pravi način, lahko učitelj pri študentih vzbuja radovednost, preverja razumevanje, spodbuja kritično razmišljanje, začenja in usmerja diskusijo idr.
Eno od večnih vprašanj v visokošolskem izobraževanju je, kako izmeriti učenje študentov, tj. to, kar so se študenti naučili pri uri, predmetu ali v letih študija na visokošolski ustanovi. Izpitne ocene niso natančen pokazatelj širine in globine »pridelanega« znanja in zmožnosti. Po čem, natančno, je 7 več od 6 ali 9 več od 8?
V izobraževanju že dolgo vemo, da je način, kako učitelji pristopajo k poučevanju in kako poučujejo, močno odvisen od tega, kako razumejo poučevanje kot takšno. Po znani Biggsovi klasifikaciji (Biggs, 1999; Biggs in Tang, 2007) obstajajo trije nivoji pojmovanj o poučevanju, ki so značilni za učitelje v različnih obdobjih njihovih pedagoških karier.
V legendarni sceni iz najstniške komedije Prosti dan Ferrisa Buellerja iz leta 1986 (Anyone, anyone?) dolgočasni učitelj ekonomije v želji, da bi bila njegova ura interaktivna, bombardira razred z vprašanji in, ker ni takojšnjega odziva, na vsako vprašanje promptno odgovori kar sam. Prikazana »tehnika« zastavljanja vprašanj je opozorilo vsem učiteljem, kako naj ne poučujejo.
Eno od vprašanj, ki si jih pri načrtovanju ali posodabljanju predmetov zastavljajo učitelji, je, kako izbrati vsebino, ki jo bodo ‘pokrili’ pri predmetu. Informacijska eksplozija, dostopnost informacij in želja učiteljev, da bi študentom posredovali najsodobnejše znanje na področjih svojih disciplin, prispevajo k temu, da vsebine predmetov, kot je nekdo zapisal, rastejo kot mitološka Hidra iz antične legende. Poskusi ‘kleščenja’ vsebin najpogosteje ne dajejo učinka – za vsako ‘odsekano glavo’ zrasteta na njenem mestu dve novi.
Pod pojmom ‘učni načrt’ si v visokošolskem izobraževanju pri nas najpogosteje predstavljamo dokument z naslovom Učni načrt predmeta, ki je sestavni del vsakega študijskega programa in kot tak predmet presoje v postopkih akreditacije in vrednotenja študijskih programov. Iz strukture in vsebine učnih načrtov predmetov, ki so dostopni na spletu, je razviden njihov glavni namen: posredovati osnovne informacije o predmetu. Ali bi lahko služili še čemu?
