Akademske zadeve je skupni naslov za krajše prispevke na različne teme in vprašanja visokošolskega poučevanja in učenja. Prispevki so napisani v obliki danes vse bolj razširjenega ‘akademskega bloga’, ki združuje značilnosti klasičnega bloga in strokovnega članka.
Eno od pogostih vprašanj, ki si jih zastavljajo visokošolski učitelji, delodajalci in drugi deležniki, je, koliko se študenti v času, ki ga preživijo na univerzi ali visokošolski ustanovi, sploh naučijo. Jasnega odgovora na razmeroma preprosto vprašanje ni, vendar so mnogi prepričani, in raziskave potrjujejo, da se današnjih študenti učijo in naučijo manj, kot so se v preteklosti učili in naučili njihovi vrstniki.
V visokošolskem izobraževanju že dolgo vemo, da ima sodelovanje in skupno delo pozitiven vpliv na učenje študentov in njihovo študijsko uspešnost, kar pa ne velja za preverjanje znanja, ki naj bi bilo po splošnem prepričanju individualno početje, brez priložnosti za interakcijo. Razlog se zdi prepričljiv: z omogočanjem sodelovanja pri reševanju testa bodo študenti, ki niso pripravljeni, imeli neupravičeno korist od znanja študentov, ki so.
Pojem dobre ali najboljše prakse – izraza se pogosto pojavljata kot sopomenki – se na prvi pogled zdi privlačen. Če obstaja nek dober ali najboljši način, kako nekaj dosežeš, potem je razumljivo, da hočeš o tem vedeti več. Težava je v tem, da se zelo poredko zgodi, da obstaja za neko situacijo le en dober ali najboljši pristop ali način ravnanja.
Kot je splošno znano, je cilj vsakega izobraževanja doseči pri študentih visokokakovostno znanje in zmožnosti, dva pomembna kazalnika tega doseganja pa sta utrditev novih informacij v spominu in njihova uporaba v različnih kontekstih in situacijah. Klasična oblika poučevanja za dosego tega cilja so demonstracije, kjer gre v osnovi za to, da če želi učitelj študentom pomagati pri razumevanju določenega pojma ali ideje in kako se ta udejanja v praksi, ali jih naučiti nek postopek ali veščino, potem ta pojem/idejo, postopek ali veščino pokaže oz. izvede (demonstrira), študenti pa ga pri tem opazujejo.
Vajeništvo je star koncept; učenje veščin, npr. kako zakuriti ogenj, pridelovati hrano ali zgraditi bivališče, je staro toliko kot človeštvo. V novejši zgodovini se vajeništvo povezuje predvsem s poklicnim izobraževanjem na srednji stopnji, v zadnjih desetletjih pa tudi z visokošolskim izobraževanjem kot t. i. visokošolsko vajeništvo. Seveda pa obstaja med obema vrstama vajeništva bistvena razlika.
V visokošolskem izobraževanju je precej razširjeno prepričanje, da je najučinkovitejši pristop k poučevanju znanstvenih (težavnih, kompleksnih idr.) pojmov ta, da učitelj pojem razloži na kar najbolj jasen in študentom razumljiv način ter svojo razlago popestri z nazornim slikovnim gradivom, primeri, kakšno anekdoto, kančkom humorja idr. S pristopom so, kot se zdi, zadovoljni vsi…
Eno od pogostih vprašanj, ki si jih zastavljajo visokošolski učitelji, delodajalci in drugi deležniki, je, koliko se študenti v času, ki ga preživijo na univerzi ali visokošolski ustanovi, sploh naučijo. Jasnega odgovora na razmeroma preprosto vprašanje ni, vendar so mnogi prepričani, in raziskave potrjujejo, da se današnjih študenti učijo in naučijo manj, kot so se v preteklosti učili in naučili njihovi vrstniki.
V visokošolskem izobraževanju že dolgo vemo, da ima sodelovanje in skupno delo pozitiven vpliv na učenje študentov in njihovo študijsko uspešnost, kar pa ne velja za preverjanje znanja, ki naj bi bilo po splošnem prepričanju individualno početje, brez priložnosti za interakcijo. Razlog se zdi prepričljiv: z omogočanjem sodelovanja pri reševanju testa bodo študenti, ki niso pripravljeni, imeli neupravičeno korist od znanja študentov, ki so.
Pojem dobre ali najboljše prakse – izraza se pogosto pojavljata kot sopomenki – se na prvi pogled zdi privlačen. Če obstaja nek dober ali najboljši način, kako nekaj dosežeš, potem je razumljivo, da hočeš o tem vedeti več. Težava je v tem, da se zelo poredko zgodi, da obstaja za neko situacijo le en dober ali najboljši pristop ali način ravnanja.
Kot je splošno znano, je cilj vsakega izobraževanja doseči pri študentih visokokakovostno znanje in zmožnosti, dva pomembna kazalnika tega doseganja pa sta utrditev novih informacij v spominu in njihova uporaba v različnih kontekstih in situacijah. Klasična oblika poučevanja za dosego tega cilja so demonstracije, kjer gre v osnovi za to, da če želi učitelj študentom pomagati pri razumevanju določenega pojma ali ideje in kako se ta udejanja v praksi, ali jih naučiti nek postopek ali veščino, potem ta pojem/idejo, postopek ali veščino pokaže oz. izvede (demonstrira), študenti pa ga pri tem opazujejo.
Vajeništvo je star koncept; učenje veščin, npr. kako zakuriti ogenj, pridelovati hrano ali zgraditi bivališče, je staro toliko kot človeštvo. V novejši zgodovini se vajeništvo povezuje predvsem s poklicnim izobraževanjem na srednji stopnji, v zadnjih desetletjih pa tudi z visokošolskim izobraževanjem kot t. i. visokošolsko vajeništvo. Seveda pa obstaja med obema vrstama vajeništva bistvena razlika.
V visokošolskem izobraževanju je precej razširjeno prepričanje, da je najučinkovitejši pristop k poučevanju znanstvenih (težavnih, kompleksnih idr.) pojmov ta, da učitelj pojem razloži na kar najbolj jasen in študentom razumljiv način ter svojo razlago popestri z nazornim slikovnim gradivom, primeri, kakšno anekdoto, kančkom humorja idr. S pristopom so, kot se zdi, zadovoljni vsi…
